Edi Kraus

Od rane mladosti. Stari oče je imel na Opčinah trgovino Škabar z živili in že kot otroka so me takoj vključili v delo. Poleti in ob povečanem obisku sem moral pospravljati, čistiti in zlagati živila na police. Poleg tega sem na domove dostavljal naročeno blago. To navado, ki se je drugod uveljavila šele pred leti, smo pri nas poznali že takoj po drugi svetovni vojni. Na Opčine se je namreč poleti iz Trsta preselila gospoda, vsaj tako smo jo mi imenovali. Bili so eni redkih, ki so že imeli telefon in po navadi kar po žicah naročili, kar so potrebovali. Kasneje sem začel pomagati v očetovi turistični agenciji Aurora Viaggi. Nisem še bil polnoleten, ko sem kot spremljevalec odpeljal prvo skupino turistov na otok Krk. Po končanem študiju sem eno leto delal v Afriki v mednarodnem industrijskem podjetju, nato znova v domačem turističnem podjetju, leta 1993 pa sem se začel ukvarjati s privatizacijo Julona. Družina Bonazzi, ki je želela kupiti ljubljansko podjetje, me je medse povabila zaradi dobrega poznavanja razmer v Sloveniji in slovenskega jezika. V zgodbo sem tedaj vstopil kot pomoč za približno pol leta, a obrnilo se je tako, da sem tukaj že skoraj 20 let.

Za podjetnika sta dva težka trenutka. Prvi ob splošni gospodarski krizi, drugi pa tedaj, ko se podjetnik ne glede na zunanje razmere znajde v težavah. Izkusil sem obe situaciji, odvzameta ti marsikatero noč spanja. Sam v teh trenutkih ne boš naredil nič, če nimaš zadaj ekipe, ki ti stoji ob strani in s težkim delom ter tudi malo sreče potegne voz naprej. Zato vedno pravim, da je meja med uspešnim in neuspešnim podjetnikom zelo tanka.

Slovenski sistem plač dopušča nagrajevanje, kar ni praksa povsod po Evropi. To je velik plus. V naši družbi zagovarjamo stališče, da mora biti tisti, ki se za podjetje bolj trudi, tudi nagrajen. Sočasno smo zelo proti tistim, ki izkoriščajo bolniške dopuste in k uspehu podjetja bolj malo prispevajo. Proti njim nismo toliko zato, ker s tem škodijo podjetju, temveč zato, ker s tem oškodujejo tiste, ki morajo delo opraviti namesto njih. Čeprav je to vsem jasno in razumljivo, pa je to tudi tisto poglavje, pri katerem se v pogovorih s sindikatom ne ujamemo vedno.

To je bila tedaj edina privatizacija z dokapitalizacijo. S takratnim delavskim svetom in komisijo za privatizacijo, ki so jo imenovali zaposleni, smo se morali dogovoriti o celotnem postopku privatizacije. Državna agencija za privatizacijo pa je imenovala odvetnika, ki je sledil pogajanjem. Vanjo se ni vsebinsko vključeval, je pa skrbel, da smo postopke peljali v skladu z zakonom. Komisija za privatizacijo se je tedaj krčevito borila za ohranjanje delovnih mest in za nove naložbe, pa čeprav so vedeli, da bo šla vsa kupnina 26,6 milijona tedanjih mark za poplačilo starih dolgov, ki jih je imel Julon do bank, energetike, carine in blagovnih rezerv. Pogajali smo se več kot leto in pol, pogajanja niso bila lahka, osebno sem vmes tudi že obupal, a na koncu smo podpisali pogodbo, v kateri je družina Bonazzi pristala na večino delavskih zahtev. Mi pa smo že v pol leta po prevzemu v družbo vložili več, kot smo zapisali v pogodbi. Vseh 565 delovnih mest smo ohranili, še več, do danes smo jih skoraj podvojili. Pogajanja so bila poštena, odprta, nihče ni igral s figo v žepu – to je tista razlika.

Ko smo mi prevzemali Julon, je bilo za to potrebnih 26,6 milijona mark in ta denar je v fizični obliki potem tudi res prispel iz Italije. Bistvo vsake prave privatizacije je torej pravi denar. Če nekdo v to vloži svoj osebni denar, ki ga je s težavo zaslužil, bo naredil vse, da se ta naložba ne bo izjalovila in sesula. In drugič zato, ker s pravim denarjem ne obremenimo podjetja. V nasprotnem primeru gredo morebitni zaslužki samo za poplačilo obveznosti, nič pa se ne vlaga v razvoj. Tudi banke imajo ob takšnem načinu dela večje zaupanje in so veliko bolj pripravljene pomagati. Ta denar pa potem lahko podjetje vloži v razvoj in to je dobra popotnica, da privatizacija uspe. Popolnoma zgrešeno pa je, če se gre privatizacijo nekdo, ki je imel zgolj možnost, da po določenem ključu pride do delnic in potem izčrpava podjetje, s tem ko plačuje notranje odkupe.

V svetu je normalno, da vse države iščejo tuje investicije. Indeks, ki kaže tuja vlaganja v določeno državo, je eden od kazalnikov uspešnosti države. Moje izkušnje kažejo, da mora vsak podjetnik, ki gre v tujino, razumeti kulturo naroda in okolja, v katerega je prišel. Približati se mu mora tudi z znanjem jezika. Mi poslujemo v Sloveniji, na Hrvaškem, v Združenih državah Amerike, na Tajskem in Kitajskem in kamor koli smo šli, smo morali po vloženem denarju slediti zakonom, kulturi, načinu dela in življenja vseh teh okolij. Zato tudi ne vidim nobene nevarnosti v tujem kapitalu. Podjetje, ki se ne prilagodi novemu okolju, le težko uspe. Ko pa mu uspe, tudi ne odide kar tako. Mi smo v Slovenijo v zadnjih 20 letih vložili več kot 100 milijonov evrov in tega gotovo ne moremo jutri pospraviti, dati v kovček in nesti nazaj v Italijo ali kamor koli drugam.

Med Slovenijo in Italijo ne vidim več velikih razlik. Način dela je povsod enak, nekje so določeni problemi lažje rešljivi, nekje težje, stvari se tudi spreminjajo. V vseh državah v Evropi, kjer poslujemo, smo na vseh področjih zelo obremenjeni z birokracijo, v Ameriki pa prevladuje drugačen način dela.

Težko je reči. V Sloveniji je javni dolg nižji v primerjavi z italijanskim, a medtem ko je ta v Italiji stabiliziran, v Sloveniji raste. To je ena glavnih razlik. Sicer pa sta tako Slovenija kot Italija odvisni od uvoza energentov in surovin. Ima pa Italija eno prednost pri izvozu, in sicer svojo blagovno znamko Made in Italy, predvsem ko govorimo o prehrambnih izdelkih, vinu, modi, avtomobilski industriji. Italija ima tudi zelo razvejano malo in srednje podjetništvo, ki je hrbtenica celotnega italijanskega ekonomskega sistema. A tukaj se tudi Slovenija v zadnjem času prebuja. Kljub krizi so iz obrtniških delavnic zrasla mala podjetja, mnoga so zelo inovativna in dobro delajo. To je pozitivna stvar za slovensko gospodarstvo, kajti v prihodnje bo treba računati prav na taka podjetja. Tudi če eno – in to je normalno – propade in gre v stečaj, ni tolikšnega pretresa, kot če majhna država, kakršna je Slovenija, sloni zgolj na nekaj velikih podjetjih. Vsak takšen velik sistem, ki se samo zamaje, kaj šele propade, lahko povzroči velike probleme.

Sodelovanja na področju podjetništva potekajo, italijanska podjetja investirajo v Slovenijo, slovenska odhajajo v Italijo. Če pa pogledamo širše na državo raven, bi bilo nujno, da bi se državi dogovorili za nekaj zelo konkretnih projektov, denimo na področju infrastrukture, transporta ali energetike, ki bi bili mejniki in bi označili začetek nekega novega, zelo konkretnega sodelovanja. Eden od takšnih projektov bi morda lahko bila povezava med pristaniščema v Kopru in Trstu.

Ko je Slovenija vstopila v Evropsko unijo in so meje padle tudi fizično, smo vsi pričakovali, da se bodo v zelo kratkem času stvari spremenile. To je bila iskrena želja vsakega posameznika, racionalno pa smo vedeli, da ne bo tako lahko. In res ni bilo. Moram pa reči, da se v zadnjih dveh ali treh letih moment padanja meja v glavah ljudi na eni in drugi strani zelo hitro širi v pozitivno smer. Stvari, ki so bile še pred nekaj leti nemogoče, so danes zelo normalno sprejete. Paziti pa se moramo skrajnežev, ki lahko vsak trenutek nerodnosti v politiki, kulturi ali celo športu izrabijo za poziv k prekinitvi stikov. Tega pa si ne želim in ne zagovarjam.