Količnik samomora se je v desetih letih zelo zmanjšal – z 29,7 leta 2000 na 20,3 leta 2010. To je spodbudno. V zadnjih treh letih se je sicer rahlo povišal, na 21,4, a ne za toliko, da bi lahko trdili, da spet narašča; ostaja stabilen. Skrbi pa nas lahko, da se je od začetka krize povečala stopnja samomorilnosti med moškimi, blago, a vendarle. Nekaj deset smrti več na leto naštejemo med njimi.
Ali kriza moške bolj prizadene? Se težje soočajo s stiskami?Težko postrežem z enoznačno razlago. Vpliva več stvari. Moški se morda težje soočajo z izgubo delovnega mesta, težje poiščejo pomoč in se prej zatečejo k neprimernim blažilom stiske, na primer alkoholu. A kot rečeno, trendi so za zdaj stabilni. Analiza, ki smo jo opravili za čas od leta 1997 do leta 2010, je pokazala, da je samomorilni količnik upadel v vseh starostnih skupinah in pri obeh spolih, razen med starimi od 10 do 19 let. Tu nismo zaznali pozitivnega premika.
Kako si to razlagate? Smo na mlade pri preventivi pozabili ali je ta pri tej starostni skupini preprosto neučinkovita?To je zelo zahtevno vprašanje. Naj poudarim, da so podobne trende opazili tudi v drugih državah z visokim količnikom samomora: v Litvi, Estoniji in drugih vzhodnoevropskih državah. Očitno gre torej za globalni fenomen. Ko razmišljamo o tem, zakaj se količnik samomora ni zmanjšal v skupini mladoletnikov, se je vsekakor treba vprašati, ali smo za to skupino naredili dovolj v preventivnem smislu. Po moje bi lahko storili več. Upoštevati je treba tudi specifike samomora pri mladoletnikih, na primer impulzivnost in posnemanje. Zgodi se namreč, tudi pri nas, da samomoru mladoletnika sledijo samomori vrstnikov.
Kaj bi torej veljalo storiti? In kdo so tisti, ki bi morali ukrepati?Mislim, da bi najprej morali obstoječe preventivne programe bolje evalvirati. Se pravi, pogledati bi morali, kateri med njimi dajejo najboljše rezultate, in te nato dejavno uvajati v prakso po vsej Sloveniji. Eden takih preverjeno učinkovitih programov je program krepitve duševnega zdravja To sem jaz, ki so ga razvili v celjski enoti Nacionalnega inštituta za javno zdravje in poteka po spletu. Mladostniki se obračajo na strokovnjake ali pa se o težavah pogovarjajo na forumih z vrstniki. V šolah se izvaja pod imenom Deset korakov do boljše samopodobe. Zagotovo bi se ga splačalo diseminirati. Drugo, kar bi bilo nujno, je, da se vsi, ki delajo na tem področju – NIVZIJZ, zdravstveni domovi, psihiatrične bolnišnice in še kdo – povežejo in se medsebojno informirajo o dobrih praksah. A s sodelovanjem imamo v Sloveniji še vedno težave.
Pri prepoznavanju depresije in drugih psihičnih težav, ki lahko vodijo v samomor, je, kot poudarja stroka, zelo pomembna vloga družinskih zdravnikov. Tu se je po zaslugi pokojnega dr. Andreja Marušiča in drugih strokovnjakov precej spremenilo na bolje. Kako vi ocenjujete njihovo vlogo?Tu je prišlo do velikega premika na bolje. Splošni zdravniki imajo kompetence za delo na tem področju, samomorilno ogrožene ljudi znajo prepoznati in jim učinkovito pomagati. Težava je v tem, da so med regijami velike razlike. Tam, kjer so se izvajali izobraževalni programi za prepoznavanje ogroženih, jim gre to dobro od rok, na primer na Celjskem ali Koroškem, v nekaterih delih Slovenije, kjer ti programi niso zaživeli, pa imajo s tem več težav. Zdravniki nam sami povedo, da se ne počutijo dovolj usposobljeni za delo z ogroženimi ljudmi. Mislim, da bi morali to urediti sistemsko, morda na ravni dodiplomskega ali podiplomskega izobraževanja, ne pa zgolj prek posameznih projektov.
Kriza, kot pravite, ni povzročila bistvenega naraščanja količnika samomora. Toda ali ni tako, da včasih kriza učinkuje z zamudo? Ljudje v Bosni in na Hrvaškem so denimo množično zbolevali za rakom, depresijo in drugimi boleznimi po tistem, ko se je vojna že končala. Ali nas čaka kaj podobnega tudi, kar zadeva samomorilnost?Tu bi najprej rada opozorila, da je treba ločiti med dvema problemoma. Eno je povečanje števila samomorov, drugo je povečanje duševnih stisk zaradi krize. Glede slednjega ni dvoma: število obravnav zaradi duševnih stisk se je med krizo pomembno povečalo. Kaj bo s samomorom, ne želim špekulirati, a dejstvo je, da po teoriji do povečevanja samomorov ne pride v času kriznih stanj, ko je kohezija med ljudmi večja, temveč ob njihovem izteku, ko postane jasno, da kriza ni prizadela vseh enako.
Ali gre torej po analogiji pričakovati, da se bodo posledice naravne nesreče, ki je te dni udarila velik del Slovenije, v vseh svojih razsežnostih šele pokazale? Zdaj se skoraj zdi, da je nesreča ljudi združila. Po televiziji smo videli veliko optimistično razpoloženih ljudi.Solidarnost vsekakor pozitivno deluje na ljudi. Vendar pa je treba vedeti, da so zdaj še v stanju šoka. Ko se bojuješ za preživetje, ni časa za razmišljanje in obžalovanje. S tem se bodo ljudje soočili kasneje. Najhuje bo tistim, ki bodo spoznali, da so največ izgubili. Takrat se lahko začnejo duševne stiske. Solidarna pomoč bi torej morala trajati.
Več kot 50 raziskav po svetu je pokazalo, da lahko neprimerno poročanje o samomorih vpliva na samomorilno vedenje. V tednu po senzacionalističnem poročanju o samomorih javnih oseb ali o »zanimivih« metodah in lokacijah namreč pogosto pride do posnemovalnega vedenja…Da, zato je v mnogih novinarskih kodeksih, tudi slovenskem, zapisano, da novinarji praviloma ne poročajo o lokacijah in metodah samomora. Tu naj poudarim, da smo z novinarji zelo uspešno sodelovali pri prenovi kodeksa in pripravi smernic za poročanje o samomoru.
Raziskava, ki ste jo predstavili na lanskem svetovnem kongresu suicidologov v Oslu, je pokazala, da se je poročanje slovenskih medijev o samomoru izboljšalo.Da, raziskava nas je pozitivno presenetila. Preverjali smo, ali in koliko se je v tiskanih medijih spremenilo poročanje o samomoru v letu pred izdajo smernic za poročanje o samomoru jeseni 2011 in v letu po izdaji. Pokazalo se je, da je upadlo število prispevkov, v katerih so novinarji poročali o konkretnih primerih samomorov, prav tako število člankov, ki so v naslovu vsebovali besedo samomor. Zmanjšalo se je tudi število senzacionalistično napisanih prispevkov. Povečalo pa se je število prispevkov z informacijami o vzrokih samomorov in o tem, kje ljudje lahko poiščejo konkretno pomoč. Negativno nas je presenetilo edino to, da se je uporaba neprimernega slikovnega gradiva, kot so fotografije zank za obešanje, krajev samomora in podobno, kar povečuje stiske svojcev in slabo vpliva na ljudi v stiski, povečala tudi v kvalitetnih medijih, ki sicer izkazujejo večjo mero etičnosti kot rumeni. Domnevamo, da so upoštevanje priporočil kompenzirali z objavo neprimernih fotografij. To so nam nekateri novinarji na delavnicah tudi napovedali, češ, uredniki se ne bodo pustili prepričati...
V literaturi je mogoče najti vrsto študij, ki športne dogodke povezujejo s tveganjem za samomorilno vedenje. Pogovarjava se pred začetkom olimpijskih iger. Lahko torej na slovenski količnik samomora vplivajo tudi olimpijske igre?Strokovnjaki so že pred časom ugotovili, da se količnik poveča ali zmanjša glede na izide pomembnih športnih dogodkov. V Angliji je denimo znanih kar nekaj primerov, ko je izpad lokalnega nogometnega kluba iz lige povečal stopnjo samomorilnosti med lokalnimi prebivalci, zlasti moškimi. Pripadnost klubu je bila tako pomembna za njihovo identiteto, da se z izgubo preprosto niso mogli sprijazniti. Podobne izsledke so tuji raziskovalci potrdili tudi na nacionalni ravni. Kar zadeva Slovenijo, lahko za zdaj rečem le tole: če bodo naši športniki na olimpijskih igrah zmagovali, zlasti v ekipnih športih, bo to za naše duševno zdravje in naše frustracije samo dobro. Vsaj enkrat bomo premagali velike in se kot narod počutili povezane.
Revščina sodi med ogrožajoče dejavnike, kar zadeva samomor in depresijo. Toda tudi v bogatih družbah je duševno zdravje vse bolj ogroženo. V ZDA se denimo skokovito povečuje poraba antidepresivov. Kako to pojasnjujete?Revščina je samo eden od dejavnikov za duševne stiske in samomorilno vedenje. Zelo pomemben je subjektivni vidik, se pravi, koliko si zadovoljen s tem, kar imaš. Lahko imaš zelo malo denarja, pa si zadovoljen, ker imaš zdrave otroke, dobro ženo... Zavedaš se svojih omejitev in poskušaš s tem čim bolje živeti. Lahko pa imaš veliko denarja, toda sistem te sili, da se nenehno dokazuješ, da napreduješ po statusnih in drugih lestvicah, zato živiš v stresu in strahu. Kar zadeva ZDA, je seveda možno tudi to, da antidepresive predpisujejo prehitro.
