Res sem se rodila v družbi, kjer so se standardi enakopravnosti žensk povečevali. Težko pa je trditi, da je bila ta samoumevna. Danes je Evropa na enem od svojih mnogih zgodovinskih razpotij. Dolgo časa smo živeli v vedno večjem blagostanju in enakopravnosti med spoloma. V zadnjih dveh, treh desetletjih so se nekatere predhodne pridobitve zdele samoumevne. Če bodo prevladale težnje, ki bodo še naprej šibile socialno državo, pa bodo zlahka nastali pogoji, v katerih se bodo tudi razmerja med spoloma spremenila in ne v dobro žensk.
Ampak hkrati smo priče vzponu žensk na premierske položaje tudi velikih držav, na čelu dveh najpomembnejših mednarodnih finančnih institucij so ženske.To je popolnoma v skladu z zgodovinskimi izkušnjami. Zgodovina nam kaže, da se v krizah, v času vojn, ženskam odpirajo perspektive in zasedajo odgovorne položaje. Ko kriza mine ali pa je vojne konec, se sfera pravic žensk zmanjša in možnosti za njihovo avtonomno delovanje v družbi tudi. Danes so pravni standardi naklonjeni enakopravnosti žensk v politiki, čeprav moramo še vedno ugotavljati njihovo preskromno zastopanost v strankah, parlamentu. Na poklicnem področju pa vidimo čedalje več primerov diskriminacij, ki so je deležne mlajše ženske, denimo zaradi materinstva. V krizi, ki nas pesti, z lahkoto izgubijo službo, še posebej če imajo zaposlenega partnerja. »Ona lahko ostane brez dela,« ugotavljajo delodajalci. Tako kot že v preteklosti.
Uredili ste knjigo o pravni in politični zgodovini žensk na Slovenskem. Kaj pridobite, če na zgodovino pogledate skozi optiko spola?V zadnjih letih je izšlo kar nekaj zanimivih in poglobljenih zbornikov in študij o zgodovini žensk na Slovenskem. In vendar ostajajo ženske tako v politični kot kulturni zgodovini blede sence, prepogosto zamolčane. Zaradi te konstatacije menim, da je posvečanje prisotnosti žensk v zgodovini še kako pomembno. Kaj pridobimo? Pol zgodovine. Pridobimo učiteljice, trgovke, delavke, podjetnice, umetnice, služkinje, migrantke, begunke, političarke, vladarice. Obstajale so, bile so aktivne in delovale so avtonomno. Slovenski imaginarij je zaznamovan z nesamostojnimi ženskami, ki so potrebne skrbništva in varuštva. Dokumenti pa govorijo tudi o avtonomnih ženskah, ki so spretno prestopale normativne okvire, ki so jih utesnjevali, izkoriščale so zakonodajna dvoumja v svojo korist. S tem se ukvarja naša knjiga, za katero nismo zlahka dobili založnika. Kot zbornik ni prejela podpore agencije za knjigo in v določeni meri se tudi tokrat ponavlja zgodba Pozabljene polovice. Knjiga, ki je zapolnila veliko vrzel v slovenskem zgodovinopisju in kulturni zgodovini, je z veliko težavo našla založnika, kljub temu da je bila zelo dobro sprejeta v javnosti in je bila kmalu razprodana.
Pišete, da je Marija Terezija dobila cesarstvo po tistem, ko je renesansa že razbila zelo aktivno vlogo žensk v srednjem veku. V srednjem veku so imele ženske več samostojnosti kot v renesansi? Ampak Marija Terezija je kot ena najbolj naprednih vladaric našega prostora nastopila daleč po renesansi.Res je. Imela je modrega očeta Karla VI., ki ji je s Pragmatično sankcijo omogočil, da prevzame vladanje nad Habsburško monarhijo, formalno sicer le kot žena izvoljenega cesarja Svetega rimskega cesarstva. Na prestol je stopila v triindvajsetem letu in postala pobudnica modernizacije monarhije od vojske do davčne uprave, od izsuševanja močvirij in urbanizma do javnega šolstva. Ni bila osamljena.
Če malo pobrskamo po zgodovini šestnajstega in sedemnajstega stoletja bomo hitro videli, da so ob moških v politični zgodovini Evrope delovale zelo spretne in uspešne ženske, da je v Franciji trideset let de facto vladala Katarina Medičejska, mati prestolonaslednika. Zlasti v Franciji so regentke, matere ali sestre prestolonaslednikov, ljubimke krojile politiko francoskega dvora. Niso imele političnega mandata, so pa dejansko vladale. V mogoče manj očitni obliki opazujemo ta fenomen tudi drugod, ne nazadnje tudi v nekaterih plemiških družinah, ki so bile povezane s slovenskim okoljem, sicer v zgodnejših obdobjih.
Iz vaše knjige se zdi, da je bil Trst s časopisi in društvi v prednosti pred kontinentalno Slovenijo. Je vtis pravilen?V sredini devetnajstega stoletja je Ljubljana eno od pomembnih jeder delovanja ženskega gibanja. Zlasti na področju dobrodelnih dejavnosti izstopajo pomembne Ljubljančanke kot Marija Horah Murnik ali pa kot grofica Sofija Auersperg. Trst ponudi ugodno okolje za politizacijo žensk ob koncu stoletja. Tu nastane prvi slovenski ženski časopis, ki ga podpre politično društvo Edinost. Izšel je kot priloga časopisa Edinost. Fizični prostor delovanja je Trst, vendar v ozadju deluje zelo široka mreža predvsem izobraženk, ki se razteza po vsej Sloveniji in uživa podporo slovenskega liberalnega izobraženstva. To zavezništvo je bilo zelo pomembno, brez njega prvega slovenskega časopisa ne bi bilo. V Trstu se odpre prostor za realizacijo načrta ženske emancipacije. Marica Nadlišek je bila prva urednica časopisa Slovenka, v Trst je prišla Zofka Kvedrova tako kot mnoge druge učiteljice, ki so na Kranjskem in Štajerskem zaradi svoje liberalnosti in radikalnosti izgubile službo. Bile so preveč nespoštljive do konservativnih klerikalnih avtoritet. Trst jim je dal prostor za javno delovanje.
Zakaj prav tam?Zato, ker je bil nacionalni konflikt z italijansko večino zelo močan, politične elite pa so bile prepričane, da morajo biti v nacionalnem boju aktivne tudi ženske. Manjšina je potrebovala tudi ženske. V Trstu se je slovenska politična elita zavedala, da bo v nacionalnem boju uspešna, če bo na svoji strani imela tudi ženske.
Prehod iz Habsburške monarhije v nov jugoslovanski družbeni okvir ni bil enostaven, še posebej za ženske. S stališča politično aktivnih žensk, ki so bile večinoma projugoslovansko usmerjene, je to bil hud izziv. V novem državnem okviru so bili pravni standardi ženskih pravic nižji kot v avstrijski monarhiji. Po koncu prve svetovne vojne je Avstrija uvedla žensko volilno pravico, v Državi SHS pa so se morale ženske aktivistke angažirati, da ne bi Slovenke izgubile pravic, ki so jih že uživale v sferi civilnega prava v času Avstrije, predvsem pa da ne bi bile neenakopravno obravnavane v družini in družbi.
To je bil resen boj. So zdaj cilji doseženi?Standardi pravic, za katere so se zavzemale ženske v dvajsetih in tridesetih letih, niso primerljivi z današnjimi. Vendar pravico do splava, za katero so se v času med obema vojnama zavzemale jugoslovanske feministke, se danes na primer ukinja v Španiji, ponekod v Italiji močno ovira, kljub zakonu, ki jo legitimira. Obstajajo združenja, ki svobodno odločanje žensk preganjajo z vsemi načini v nekaterih državah ZDA.
Ali ni to bolj folklora kot politični projekt?Študij zgodovine nam kaže, da se lahko v zelo kratkem času iz folklore in želja ekstremističnih skupin oblikuje politični projekt.
Kar je izborjeno, ni izborjeno za vse večne čase?Absolutno ne. Zgodovina pravic žensk ni linearna, kot smo poskušali pokazati v naši knjigi. Možni so zasuki, zdrsi in tudi obrati. Prepričanje, da bo naša družba vedno bolj pravična in da se bodo izravnale vse krivice, je zmotno. Zlasti v času političnih in gospodarskih kriz so se dogajali koreniti zasuki nazaj, pomislimo le na fašizem in nacizem, ki jima je uspelo potisniti ženske iz javne sfere v zasebno, potem ko so mnoge iz nje že izstopile. Normativi in standardi niso vse, pomembne so prakse in ne nazadnje je ključna simbolna raven. Na simbolni ravni se kaže moč patriarhalnih vzorcev, moč patrilinearne genealogije, ki je še kako prisotna tudi danes in še posebej v slovenski družbi.
Kje lahko to vidimo?To vidimo marsikje. V moških zasedbah posvetov, v katerih se odloča o bodočnosti te dežele, o uradni interpretaciji njene preteklosti itn. Vidimo v vzorcih izobraževalnih inštitucij. Pregled učbenikov zgodovine v slovenskih osnovnih in srednjih šolah je pokazal, da so ti zapisani, kot da zgodovine žensk ne bi bilo. Z nekaj kolegicami sem naredila analizo slovenskih zgodovinskih šolskih učbenikov. Število stereotipov o ženskah v preteklosti in izbira omenjanja žensk je pokazala, da so učbeniki problematični. Ženske se redkokdaj omeni, če se jih omeni, se jih omeni kot matere. Kot da žensk v politični zgodovini ni. Tu pa tam kakšna vladarica. Dramatične pomanjkljivosti smo predstavile takratnemu ministru Lukšiču, tedanjemu direktorju zavoda za šolstvo, sedanjemu ministru. Rezultata pa ni bilo. Žensk v zgodovini še vedno skoraj ni.
