Gospod Obama, premorete srce? Vabim vas, da eno noč, samo eno noč, preživite z nami v Šifi. Morda ste lahko zamaskirani kot čistilec. Stoodstotno sem prepričan, da bi se zgodovina spremenila. Nihče, ki namreč ima srce in premore moč, ne bi mogel po eni noči v Šifi odkorakati stran brez odločenosti, da konča pokop palestinskega ljudstva.« To je le del javnega pisma, ki ga je 67-letni Mads Gilbert verjetno napisal po še eni neprespani noči v osrednji bolnišnici Gaze. Je eden redkih tujih zdravnikov, ki od začetka nove izraelske vojne proti Gazi stojijo ob strani svojim palestinskim kolegom. Tako kot ob minulih izraelskih napadih na Gazo je Gilbert svojo solidarnost s Palestinci prišel izrazit tja, kjer ga potrebujejo. Ob bok palestinskim zdravnikom. Ti morajo na območju pod popolno izraelsko blokado izvajati čudeže s tem, kar imajo. Za svoje kolege zdravnike premore zgolj največje pohvale strokovnosti, požrtvovalnosti in spoštovanja.
Zdravnik, ki ga Izrael ne mara
»Heroji v reševalnih vozilih in vseh bolnišnicah Gaze delajo od 12- do 24-urne turnuse. Sivi so od utrujenosti in nehumanih obremenitev. Za svoje delo v Šifi niso dobili plačila že zadnje štiri mesece. Skrbijo, triažirajo in poskušajo razumeti nerazumljiv kaos teles različnih velikosti, udov, hodečih in nehodečih, krvavečih in nekrvavečih človeških bitij. Človeških bitij! Ki jih najbolj humana vojska na svetu sedaj znova obravnava kot živali,« piše Gilbert. Norveškega specialista anesteziologa, ki službuje tudi v Univerzitetni bolnišnici severne Norveške v Tromsu, v Izraelu ne marajo. Je namreč eden tistih zdravnikov, ki ob doslednem izpolnjevanju Hipokratove prisege radi stopijo pred mikrofone in povedo svoje mnenje. Ob tem vojnih hudodelstev ne zavija v celofan diplomatskega leporečja.
Več kot trideset let se že vrača na zasedena palestinska ozemlja in Bližnji vzhod. Ko je leta 1981 izraelska vojska začela bombardirati zahodni Bejrut, ker se je hotela znebiti PLO in Jaserja Arafata, je žrtve izraelskih bomb oskrboval v eni izmed tajnih palestinskih bolnišnic v Bejrutu. Kot mladi zdravnik se je odzval besedam predsednika libanonskega Rdečega polmeseca, da v državi nujno potrebujejo ekipe nujne medicinske pomoči. Ustanovil je prvo tovrstno norveško kirurško ekipo in se z njo podal v libanonsko prestolnico. Čeprav je delal v različnih kriznih žariščih, je dolga leta mislil, da je prav v tamkajšnjem begunskem taborišču Al Baus in nato ob izraelski invaziji leto dni pozneje videl najhujše. Mnenje je moral spremeniti ob izraelskem napadanju Gaze konec leta 2008. Že takrat je norveške vladne predstavnike tako kot zdaj obveščal o izraelskih napadih na šole, pomanjkanju zdravil in hrane. Ker je skoraj do konca takratne vojaške operacije Vlivanje svinca Gaza ostala hermetično zaprta za tuje novinarje, je bil gostobesedni Norvežan eden redkih očividcev 22-dnevnih vojnih grozot in s tem gost številnih svetovnih televizijskih postaj. Tudi ob potekajoči vojni v Gazi Gilbert ponovno opozarja na izraelske kršitve mednarodnega humanitarnega prava.
Gilbert ne skriva, da kot zdravnik premore tudi politično mnenje. »Ljudi ubijajo, ker so Palestinci. Pobijajo jih brez vsakršnega razloga. Pobijajo jih brez naloga sodišča ali sodbe. Izraelski premier Benjamin Netanjahu podpisuje smrtne obsodbe stotinam in stotinam Palestincev. Ubija jih s tem grozovitim orožjem. To je pokol, zločin proti človeštvu in velik vojni zločin.« Za vsako življenje pravi, da je sveto. Če je bilo ubitih 1500 Palestincev, je to 1500 preveč. Če je bilo ubitih 15 Izraelcev, je to 15 preveč. Ko so leta 2009 po vojni v Gazi šteli žrtve in je bilo razmerje med ubitimi Palestinci in Izraelci 100:1, je Gilbert ocenjeval, da gre za matematični izračun apartheidskega sistema. Zanj namreč eno življenje Palestinca ni nič manj vredno kot eno življenje Izraelca. Je socialist po političnem prepričanju in podpornik Palestincev po civilnodružbenem ravnanju. »Pod okupacijo so že več kot šestdeset let. To je dovolj. Ne obstaja vojaška rešitev konflikta. Ta je zgolj ena – končanje okupacije,« pravi Gilbert. Na zasedena palestinska ozemlja se vrača vse od libanonske vojne, in to iz solidarnosti do Palestincev. Ta ga je v študentskih letih skorajda pripeljala do Izraelcev. Ko se je začela šestdnevna vojna leta 1967, je sledil pozivu izraelskega veleposlaništva na Norveškem, ki je mladino iz solidarnosti do Izraela vabilo v kibuce, kjer bi nadomestili delavce, ki so morali v vojno. Od matere je namreč poznal zgolj eno plat zgodbe. Da so namreč Izraelci hrabri ljudje, ki se borijo proti grdim Arabcem, da so kibuci neka oblika socializma in da je Izraelcem sredi puščave uspelo ustvariti pravi paradiž. Prijatelji starejše sestre so mu tik pred odhodom razložili še palestinsko plat zgodbe. Gilbert se je nato odločil, da svoj odhod v Izrael prekliče. Kljub temu je leto dni pozneje – sam ugiba, da verjetno zaradi birokratske napake – dobil obvestilo izraelskega veleposlaništva, kako so kot izraz zahvale za njegovo hrabrost pri pomoči Izraelu v nekem parku zanj posadili drevo.
Pomoč Palestincem je vprašanje srca
Obtožbe, da je ekstremni levičar, ki sovraži Jude, vztrajno zavrača s svojimi besedami in dejanji. Vedno znova se podaja na turneje ozaveščanja ljudi o tem, zakaj je treba okupacijo palestinskih ozemelj končati. Zaradi nje trpita obe ljudstvi, pravi. Izrael je po njegovem mnenju postal ujetnik radikalnega sionizma, ki želi z ohranjanjem okupacije uresničiti želje velikega Izraela. Pomagati Palestincem je zanj vprašanje srca, saj imamo kot ljudje odgovornost sooblikovanja sveta. Ožigosanje delov človeštva kot manjvrednih je zelo nevarno, pravi. Za primerjavo se zateče v tisti del zgodovine, ki za zahodne zaveznike v drugi svetovni vojni še danes predstavlja črn madež. »V poznih tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo narobe to, da nihče ni hotel videti tega, da so nacisti Judom na obleko prilepili rumeno zvezdo in rekli, da lahko z vsakomer, ki jo nosi, naredijo, kar želijo, ker so podljudje in niso kot mi.«
