Dr. Ivan Kristan

Državni zbor je Ankaranu z ugotovitvijo, da izpolnjuje pogoje za ustanovitev občine, pred leti z razpisom posvetovalnega referenduma in s sprejetjem zakona o ustanovitvi občin sprva omogočil njegovo odcepitev od Kopra. Sledil je veto državnega sveta na omenjeni zakon, ki so ga poslanci pri vnovičnem glasovanju zavrnili, nato je občino Ankaran junija 2011 z odločbo ustanovilo ustavno sodišče in njeno konstituiranje odložilo na naslednje lokalne volitve, ki bodo 5. oktobra.

Ustavni pravniki so tudi o tem vprašanju zelo razdeljeni. Dr. Ciril Ribičič meni, da je ustavno sodišče ravnalo prav in v korist varstva človekovih pravic, ko je ustanovilo občino Ankaran, poslanci pa so nedavno sprejeli deklaracijo o ustavnih vidikih izvršitve odločbe ustavnega sodišča (24 jih je bilo za, 17 proti in 30 vzdržanih). Z njo ustavnim sodnikom sporočajo, da s svojo odločbo posegajo v njihovo, zakonodajno vejo oblasti, zato je ne nameravajo uresničiti. Nekdanji ustavni sodnik dr. Franc Grad je prepričan, da je odločba ustavnega sodišča, s katero je to ustanovilo občino Ankaran, nevarna, saj ustavni sodniki po njegovem niso niti pooblaščeni niti strokovno usposobljeni, da bi lahko odločali, katero občino naj kje ustanovimo.

Tudi naš tokratni intervjuvanec, ustavni pravnik dr. Ivan Kristan, je zelo kritičen, ko poudarja: »Ustavno sodišče se gre skrajni sodni aktivizem. Kdor je končal prvi letnik pravne fakultete, bi mu moralo biti jasno, da je ustavno sodišče v primeru občine Ankaran poseglo v zakonodajno vejo oblasti. Ustava namreč izrecno določa: občina se ustanovi z zakonom.«

Z njenim sprejetjem je državni zbor rešil čast našega ljudskega predstavništva. Poslancem je treba čestitati, da so kljub nenavadni potezi predsednika državnega zbora Janka Vebra izglasovali deklaracijo. Nedopustno se mi zdi, da je Veber že pred glasovanjem o deklaraciji izjavil, da bo volitve v občini Ankaran razpisal ne glede na to, ali bo ta dokument sprejet ali ne. To je bil pritisk na poslance, posebno SD. Tega si predsednik državnega zbora ne bi smel privoščiti, saj je vendar dolžan spoštovati sklepe državnega zbora. To je packa, ki se je ne bo mogel znebiti. Veber bo prvi in verjetno edini, ki bo šel proti volji organa, ki mu predseduje, in ne bo branil zakonodajne funkcije državnega zbora pred protiustavnim posegom ustavnega sodišča. Izneveril bo svoje volilce.

Zapletlo se je zato, ker je na prvi zakon o ustanovitvi občine Ankaran, ki ga je sprejel državni zbor, državni svet vložil veto.

Državni svet šteje 40 ljudi in odločilen je bil argument, da Krajevna skupnost Ankaran ne izpolnjuje zakonskih pogojev za ustanovitev občine, zato pri ponovnem glasovanju zakon ni bil sprejet.

Italijanska narodna skupnost je ugovarjala, da njene pravice v novi občini ne bi bile zagotovljene, imela bi tudi premalo prebivalcev.

Drži, toda s preteklimi napakami ne smemo opravičevati prihodnjih. Na območju občine Koper je ustavno sodišče leta 1994 najprej postavilo svoj koncept občine. Razveljavili so del odloka o referendumskih območjih. Rekli so, da se morajo obmestne krajevne skupnosti osamosvojiti. Računali so, da bi nastale štiri nove občine. Takrat so bili o tem, ali želijo še naprej živeti v mestni občini Koper, trije referendumi. In velika večina občanov, tudi Ankarančani, je rekla: Želimo živeti v tej občini, ne v razbiti.

Potem so se zbrali nekateri zainteresirani dejavniki v Ankaranu in hoteli dobiti svojo občino. Žal so jim posamezni pravniki rekli, da imajo pravico do lastne občine in da jo bo moral državni zbor ustanoviti, če bo izveden referendum. Žal se je na to stališče postavilo ustavno sodišče in državnemu zboru preprosto ukazalo, da mora ustanoviti občino Ankaran. Toda po načelu delitve oblasti državni zbor tega ukaza ni dolžan izvršiti, kajti s tem, ko ni ustanovil občine Ankaran, ni kršil ustave. V njej namreč ni pravice do lastne občine in rezultat referenduma za državni zbor ni obvezen, saj je posvetovalne narave.

Na našem ustavnem sodišču se je razvil skrajni sodni aktivizem, ki je presegel mejo dopustnega, tako da si ustavno sodišče upa stopiti na mesto državnega zbora, torej prevzeti zakonodajno funkcijo. Kot ustavnega pravnika me je groza, da se je to zgodilo in da zdaj sodniki in celo poslanci mislijo, da je tako prav. Skrb zbujajoče je, da se je ustalilo mnenje, da se državni zbor ne sme upreti ravnanju ustavnega sodišča in braniti svoje zakonodajne funkcije. Če bi se to mnenje uveljavilo, potem ne velja več ustavna določba, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo in da je državni zbor njegov predstavniški organ, ampak je oblast prevzelo ustavno sodišče.

V teh okoliščinah se je treba vprašati, kako lahko državni zbor uresničuje mandat zakonodajnega organa, ki ga ima po ustavi in je za njegovo izvrševanje odgovoren volilcem. Za to, kakšne zakone sprejema in kakšno politiko vodi, mora vsaka štiri leta polagati račun na volitvah. Ustavno sodišče pa za nobeno svojo odločitev ne odgovarja nikomur. Zato se mu je državni zbor dolžan upreti in braniti zakonodajno funkcijo, saj zanjo ne more odgovarjati, če odločitev ne more sprejeti sam, ampak samo po nalogu ustavnega sodišča. Bodo volilci volili ustavne sodnike namesto poslancev?

Do nje ni upravičen po ustavi, ki pravi, da se občina ustanovi z zakonom. Postopek je pa takšen, da se na referendumu ugotovi volja ljudi. Toda referendum je le posvetovalne narave. Če bi bil zavezujoč, država ne bi mogla voditi teritorialne politike, saj bi lahko imeli toliko občin, kot je krajevnih skupnosti. Če bi mestno občino Koper razbili na dva dela, bi v to vgradili protislovne interese enega in drugega dela, zato Koper ne bi več mogel delovati kot uspešna obmejna občina v odnosu do Italije in Hrvaške.

Skratka, z mojega zornega kota deklaracija, ki jo je sprejel državni zbor, daje upanje, da pravna država in načelo delitve oblasti vendarle še nista povsem povožena. V njej je zapisano to, kar izhaja iz 139. člena ustave, da se lahko volitve razpišejo le v občinah, ki so ustanovljene z zakonom. V nobeni drugi se ne morejo razpisati, če hočemo ravnati po ustavi. In državni zbor s to deklaracijo brani ustavo pred protiustavnim poseganjem ustavnega sodišča.

Aurelio Juri je bil pred leti župan mestne občine Koper, in to dober župan. Koper je bil takrat ponos naše države, ker je bil uspešen tudi v odnosu do Trsta in Hrvaške. Zato ne razumem Aurelia Jurija, da se je priključil tem, ki hočejo zaradi Popoviča razbiti to uspešno občino. V SD so mislili, da bodo Popoviča vrgli, če bodo podprli razbitje mestne občine Koper. A so se ušteli. Še okrepili so ga. In tragično je, da so tu zlorabili ljudsko voljo.

Poslanci so skušali trikrat po skrajšanem postopku sprejeti zakon o ustanovitvi občine Ankaran, vendar jim to ni uspelo. Potem so imeli splošno razpravo, 17 poslancev je glasovalo za občino Ankaran, 48 jih je bilo proti. A je lahko bolj jasna politična volja, oprta na 139. člen ustave, kot je ta? Državni zbor je rekel: Te občine ne želimo ustanoviti, pa ne samo zaradi ustavnopravnih razlogov, ampak tudi zaradi gospodarskega. Če bi namreč razbili Koper, bi ga oslabili v razmerju do Trsta in Reke. Dodaten argument proti drobitvi Kopra je ta, da je to obmejna občina.

Nekateri, žal, podlegajo predstavam, da to, da so odločbe ustavnega sodišča obvezne, pomeni, da o njih ni diskusije in jih je treba izvršiti brez ugovora. Toda po naši ustavni ureditvi je državni zbor zakonodajni organ, zato ima pravico in dolžnost, da brani ustavo in svojo funkcijo, ne pa da slepo sprejema ukaze ustavnega sodišča. Poslanci v to verjamejo in tukaj je ta nesreča. Zakonodajnopravna služba državnemu zboru ne daje opore, da bi se uprl in vztrajal pri svoji odločitvi.

Ustave namreč ne razlaga le ustavno sodišče, ampak tudi državni zbor. In ta lahko neki zakon, ki ga je ustavno sodišče zavrnilo, spremeni ali še enkrat sprejme enakega. Če tega ne bi mogel, ne bi bil suveren zakonodajni organ, ampak izvršilno telo ustavnega sodišča. Slovenski parlament mora torej braniti svoj ustavni položaj: obnašati se mora kot gospodar hiše ne pa kot podnajemnik.