Če ste spremljali začetke tega gibanja in brali napise na transparentih, potem ste dobili vtis, da so protestniki le sovražni priseljencem, da so islamofobne skupine, nasprotniki azilantov in beguncev in da gre pretežno za skrajno desno gibanje ali celo huligane. Vse to tudi obstaja, toda gibanje se je močno povečalo in priključili so se mu tudi mnogi drugi prebivalci Saške in meščani Dresdna. Zanimalo nas je, ali prvi vtisi o gibanju, ki so jih posredovali mediji in smo jih opazovali tudi sami, še ustrezajo resničnosti. Dlje ko je trajalo gibanje in bolj ko je naraščalo število protestnikov, vse bolj je bila ta domneva vprašljiva.
Zakaj ima to gibanje ravno v Dresdnu tako veliko privržencev? V drugih nemških mestih je tujcev in muslimanov veliko več, pa se gibanje tam ni tako prijelo.Seveda je paradoks, da takšno gibanje nastane v okolju, kjer priseljencev praktično ni in je tudi muslimanov zelo malo. Toda ta etiketa, ki si jo je nadelo gibanje »proti islamizaciji Zahoda«, je pomenila neki katalizator, ki je omogočil začetno mobilizacijo protestnikov. Naša raziskava je pokazala, da je sedaj drugače in da pri večini vprašanih ne gre več za nasprotovanje islamizaciji, azilantom ali beguncem, temveč za zelo veliko nezadovoljstvo s politiko. Hkrati pa je treba tudi povsem jasno povedati, da je 15 odstotkov vprašanih izrazilo resentimente proti tujcem in beguncem. Toda druge skupine, ki prihajajo iz meščanskega srednjega sloja in so tudi številnejše, so nezadovoljne s socialno politiko, politiko integracije priseljencev ali sploh politiko do tujcev.
Je to nezadovoljstvo večje na vzhodu države?V tem trenutku je. Morda je to povezano tudi s tem, da v nekdanjih vzhodnonemških deželah soočanje s spremembami in tujim v vsakdanu še ni tako utečeno, kot je na zahodu države, kjer je že slika na cesti precej bolj »barvita«. Tu v vzhodni Nemčiji, še posebej v Dresdnu, je videti vse precej uniformno in monotono. Tujcev skoraj ni, na cesti komaj vidite obraze drugih kultur ali drugačna oblačila. Zato je to zelo homogena družba in raznolikost dojema kot tujo. To je najbrž eno od ozadij uspeha Pegide na Saškem.
Pomembni nemški politiki so se izrekli proti Pegidi, kanclerka Merklova je dejala, da je islam del nemške družbe. Gre morda za strah, da bi nasprotja prerasla v spopad religij, je ta strah realen v vaši državi?Ne, seveda ne. Tu res ne gre za vero, gre za terorizem, za Islamsko državo, za militantne privržence islama. Ne gre na splošno za muslimane, ki so tudi naši državljani. Tako je mogoče kanclerko tudi razumeti, četudi je verjetno ob tej izjavi bolj razmišljala o tem, kako dojemajo Pegido in njene izjave v zvezi z njo v tujini, kot o tem, kakšen učinek bo imela doma. Če pa gledamo nekoliko bolj dolgoročno, seveda s takšnimi izjavami realnim problemom, s katerimi se ljudje srečujejo tudi v odnosih s priseljenci in begunci, politika ne bo kos. Povsem razumljivo in prav je, da nasprotuje sovraštvu do tujcev in priseljencev, toda po drugi strani mora politika resno jemati tudi konkretne skrbi in bojazni državljanov. To ne pomeni, da ne bomo več sprejemali beguncev in azilantov, temveč da se je treba s skrbmi in strahovi državljanov soočiti na drugačen način, kot se je doslej.
Eden od očitkov Pegide politikom je, da se v Nemčiji o določenih temah ni dovoljeno pogovarjati.To ni res. Prepovedanih tem, o katerih ne bi smela razpravljati, ni. Nasprotno, obstaja široka diskusija, ki jo je sprožil denimo Thilo Sarazin (avtor knjige Nemčija se bo ukinila sama, op.p.) ali pa Heinz Buschkowsky (župan okrožja Neukölln in avtor teze, da je v Nemčiji integracija priseljencev spodletela – Multikulti ist gescheitert, op.p.). Bolj se mi zdi, da gre za neko nemoč politikov, včasih tudi nesposobnost, da bi se soočili z danim stanjem. Še posebej kadar gre za večje število beguncev, ki jih je treba nekje nastaniti, je nujno, da se s tamkajšnjimi prebivalci o tem pogovori, da se ustvari razumevanje in zaupanje, ne pa da se o tem odloča administrativno in ljudi preprosto postavi pred končno odločitev. Zato gre bolj za vprašanje ravnanja in načina reševanja teh problemov in v tem pogledu morajo ljudje, ki o tem odločajo, ravnati bolj senzibilno. Na drugi strani je treba tudi od protestnikov zahtevati, da so se pripravljeni udeležiti dialoga in probleme reševati na konstruktiven način. Kajti le golo zavračanje in protest, zahteve po dialogu brez pripravljenosti, da bi v resnici v njem tudi sodelovali, ni ravno kakšna koristna drža.
Je mogoče prvo tiskovno konferenco, ki so jo ta teden sklicali organizatorji Pegide, razumeti kot obrat v tej drži?Očitno ja, kajti ne morete se do onemoglosti sprehajati po Dresdnu in v nedogled zavračati dialoga, ne da bi pri tem izgubili verodostojnost. Nekoč se namreč tudi protest izčrpa. Zato morajo sedaj spremeniti strategijo. Na to poleg ponedeljkove tiskovne konference kaže tudi sodelovanje enega od organizatorjev pri diskusiji v široko odmevni televizijski oddaji v nedeljo zvečer. Toda ali to v resnici pomeni trajnejše spremembe, ali bodo sedaj poskušali najti tudi sogovornike v parlamentu, je povsem negotovo. Povsem mogoče je, da se bo gibanje na cesti radikaliziralo. Tudi to je možna strategija, zato je treba v naslednjih tednih podrobno opazovati, kaj se bo dogajalo.
Zakaj domnevate, da bi se lahko radikaliziralo?Lahko se zgodi, da se politika na probleme, na katere so opozorili ljudje na cesti, ne bo odzvala tako, kot so pričakovali. Deloma imajo zelo naivno razumevanje o tem, kako naj politika reagira na njihove zahteve, in v politiki se ve, da je nemogoče uresničiti vse, kar si nekdo zada ali obljubi. Če se bodo sedanjim pridružile še nove frustracije, bi gibanje lahko še naraščalo in lahko bi se tudi radikaliziralo. Zato je v tem trenutku težko oceniti, kaj bi bilo treba storiti, da bi lahko vzpostavili verodostojen dialog.
Kako na to vpliva prepoved in odpoved protestov minuli ponedeljek v Dresdnu?Najprej pomeni predvsem predah za vse soudeležene in Pegida ga je izkoristila za to, da stopi v stik z mediji. V resnici ni mogoče povsem napovedati, kaj se bo zgodilo, toda z vso potrebno previdnostjo upam, da ne bo prišlo do primitivne instrumentalizacije gibanja. Lahko pa se zgodi tudi povsem nasprotno in bodo naslednji ponedeljek pozvali k velikemu pohodu, ker denimo menijo, da trenutna varnostna situacija in domnevni načrti terorističnih napadov, ki jih pripisujejo islamskim skrajnežem, njihova prepričanja le še potrjujejo.
Katere skupine bi lahko zlorabile to gibanje?Lahko islamu sovražne skupine, huligani, neonacisti, ki se pojavljajo tudi v zahodni Nemčiji. Vse te skupine bi lahko skušale militantno radikalizirati to gibanje. Večina tistih, ki so doslej ob ponedeljkih protestirali v Dresdnu, se namreč od pripadnikov teh skupin razlikuje.
Je atentat v Parizu okrepil nastrojenost proti islamu?Pri demonstrantih Pegide tega nismo opazili, saj so se ob zadnjih demonstracijah izrekli proti fundamentalizmu tako v islamu kot tudi v krščanstvu. Seveda obstaja strah pred terorizmom, kar je razumljivo, še posebej ker imajo ljudje občutek, da njihova varnost ni povsem zagotovljena. Toda ali so se v Dresdnu res okrepila kritična stališča do islama, tega ne bi mogel oceniti.