Dr. Dušan Plut

Bil sem v veliki dilemi, ali naj raje uporabim izraz ekološki humanizem, vendar sem se nazadnje odločil za socializem v tistem prvobitnem pomenu besede, po katerem naj bi ta sistem krasili pravičnost, enakost in bratstvo. Da je praksa realnega socializma to idejo umazala in jo postavila na stranski tir, je premajhen razlog, da bi jo zavrgli. Besedo ekološki pa sem predvsem uporabil, da v tem trenutku, ko želimo dvigniti blagostanje sedanje generacije, opozorim na prihodnje generacije. Kajti naša naloga je, da jim ključne eksistenčne oziroma biološke pogoje ohranimo. Mislim, da je preobrat nujno potreben, vendar v okviru parlamentarne demokracije, v kateri naj večjo vlogo dobi neposredna demokracija. Zato uporabljam skovanko demokratični ekosocializem.

Neoliberalni kapitalizem sicer predstavlja deformacijo kapitalizma kot takega, vendar ne verjamem, da bi lahko kapitalizem tako močno reformirali, da bi v njegovem okviru zaživeli dve ključni etični načeli, to sta okoljska medgeneracijska odgovornost in družbena pravičnost. Kapitalizem po mojem ne more opustiti modela rasti. Ker v ospredje postavlja zasebno lastnino in z njo povezano bogatenje, pa tudi ne more zagotoviti znosnih, človeka vrednih razlik med ljudmi. Socializma si ne predstavljam kot družbe, kjer bi bili vsi enaki, vendar pa bi morali v 21. stoletju najnižjemu sloju prebivalstva končno že zagotoviti človeka dostojno življenje. Zato razlike med najnižjimi in najvišjimi dohodki ljudi ne bi smele biti večje od razmerja ena proti štiri oziroma pet. To, da lahko zdaj en posameznik v enem dnevu zasluži toliko kot en povprečen državljan v 365 dnevih, se mi zdi človeka nevredno razmišljanje. Tudi tehnološki razvoj je že tako daleč, da je za človeško vrsto resnično sramotno, da še zdaj več kot milijarda ljudi na svetu živi v absolutni revščini. Realni socializem se je sicer izkazal za uničujočega na ekološkem področju in je bil v tem smislu neodgovoren, če smo iskreni, pa tudi ekonomsko neuspešen, medtem ko nikakor ni prinašal občutka demokratičnosti oziroma svobode. Toda to ne pomeni, da si ne zasluži še ene zgodovinske priložnosti. Ker si ne želim nasilne uveljavitve ideje, pa jemljem ekokapitalizem kot prehodno obdobje k ekosocializmu. Toda pod pogojem, da se mu natakne zelo ostre ekološke in socialne uzde.

Nikakor ne podpiram radikalnih komunističnih razmišljanj, da zasebna lastnina v okviru socializma ni sprejemljiva. Toda biti mora strogo kontrolirana in enostavno ne sme biti porazdeljena tako, da bi drugim prebivalcem onemogočala dostojno življenje. Zelo zagovarjam povečanje družbene oziroma javne lastnine. Glede na to, kako obupno slab gospodar državnega premoženja je naša država, vem, da je v tem trenutku nezaupanje do te ideje veliko. Toda ali ni država slaba lastnica, ker so si politične elite prigrabile pravico odločanja glede državne lastnine in iz tega vlečejo koristi zase? Kaj je recimo narobe z idejo delavskega soupravljanja in samoupravljanja?

Iskreno povedano, vseh odgovorov še nimam, ker ne bi recimo želel, da bi prišlo do ponovnega podržavljenja premoženja. Mislim pa, da bi bilo mogoče na to dilemo demokratično odgovoriti s progresivno davčno politiko. Ta bi morala biti taka, da ljudje enostavno ne bi imeli več interesa svoje materialno bogastvo širiti v nedogled.

Mislim, da se v tem trenutku ljudje nahajajo v obdobju velike zaskrbljenosti oziroma strahu. Vidijo, da obstoječi sistem njim in njihovim otrokom ne zagotavlja primernega blagostanja, hkrati pa se bojijo, da bodo izgubili še tisto, kar dejansko imajo. Zato nočejo tvegati in podpreti tega drugače zasnovanega družbeno-ekonomskega sistema. Žal zgledi iz preteklosti kažejo, da bo zanesljivo prišlo do upora razžaljenih in ponižanih, ki se bo zgodil, ko bo ogrožena njihova biološka eksistenca. Želel bi si, da politika in ključni duhovni voditelji našega planeta potrebo po korenitih spremembah uvidijo, preden bi prišlo do nasilne socialne revolucije.

Skrajno sem začuden in po svoje zaskrbljen nad veliko potrpežljivostjo Slovencev, ki se jim znižuje materialni standard, vendar politično na to ne reagirajo. Bojim se, da bodo volilci tudi na prihajajočih državnozborskih volitvah večinsko podprli obstoječe parlamentarne stranke, ki bolj ali manj vse zagovarjajo neoliberalni kapitalizem, in nove obraze, ki pa dejansko ne prinašajo novih programskih vsebin in nujnosti družbenih in ekoloških sprememb. Za razliko od sedanjih politikov so ti novi obrazi bistveno bolj etični in moralno neoporečni. Vendar sodim, da je to premalo, doslej predstavljena programska izhodišča in postavljanje v neko megleno sredino pa ne prinašajo obeta teh zelo korenitih družbenih, gospodarskih in okoljskih sprememb.

Domet Združene levice v tem političnem in družbenem trenutku Slovenije ocenjujem realno. Močno upam in menim, da imamo toliko volilnega potenciala, da nam bo uspelo priti v državni zbor in bomo imeli možnost sovplivanja na politiko. Še bolj pomembno je, da bomo imeli možnost obrazložiti, kakšne spremembe zagovarjamo. Pri tem ne bi smeli stopiti v vladno koalicijo, kajti s tem bi prevladalo načelo preglasovanja, naše ideje pa bi ostajale nekje na obrobju. Mislim, da bo morala biti drža radikalno opozicijska, kar pa ne pomeni, da ne bi podprli posameznih projektov, na primer ukrepov za zmanjševanje socialnih razlik, skladnejši regionalni razvoj, povečevanje participacije zaposlenih pri upravljanju podjetij, brezplačno šolstvo in zdravstvo... Sploh ključno pa je odpiranje novih delovnih mest, pri čemer kot TRS-ovec zagovarjam, da so ta delovna mesta zelena. Slovenija se ponaša z izjemnim razvojno-okoljskim kapitalom, pa naj govorimo o obnovljivih virih energije, vodi, lesu, zelenem turizmu... Do leta 2020 bi lahko odprli vsaj 50.000 do 60.000 zelenih delovnih mest, Umanotera pa govori celo o številki 250.000.

Brez dvoma se s temi vprašanji ne bi ukvarjal, če ne bi bil prepričan, da so spremembe – pri čemer si niti približno ne domišljam, da je to, kar zagovarjam, edino zveličavno – potrebne in da obstajajo človeški in naravni potenciali, da se te spremembe zgodijo. V preteklosti so o teh stvareh odločale elite, zdaj pa bo ključna aktivnost prebivalcev sveta oziroma v našem primeru Slovenije, ki se svoji civilizacijski odgovornosti tokrat ne bodo mogli odpovedati. Pri tem bom do konca življenja verjel, da je v ljudeh več dobrega kot slabega ter več sočutja kot sovražnosti in želje po pridobivanju samo materialnih dobrin.

Obstaja pa veliko tveganje, da nam ta naš planet ne bo dal priložnosti za postopen, nenasilen preobrat. Naravo smo vedno kolonizirali, vedno smo odkrivali nove naravne vire, vendar nismo presegali planetarnih okoljskih zmogljivosti. Zdaj jih za 40 odstotkov. Biologi pa opozarjajo, da sprememb ne bo mogoče več ustaviti, če začnejo delovati ti rušilni povratni loki, s katerimi bo želela narava ohraniti svoje dinamično ravnovesje in izvreči človeško vrsto kot moteč dejavnik. Pri podnebnih spremembah se to delovanje že kaže in to me skrbi. Več kot kakšnih 20 ali 30 let za radikalni preobrat nimamo.