Za večino evropskih držav velja, da bi potrebovali več medicinskih sester. A ker je njihov delež med zaposlenimi velik, so medicinske sestre eden največjih stroškov za bolnišnico. Eden od najpreprostejših načinov varčevanja je zato zmanjšanje števila medicinskih sester. To bo imelo resne posledice, saj se s tem zdravstvena nega bolnikov poslabša, bolniki pa okrevajo počasneje in morajo v bolnišnicah ostajati dlje. Nekateri zato tudi ne okrevajo dovolj, da bi se vrnili v domače okolje, in morajo na primer v dom za starejše. Gre za tako imenovano lažno ekonomijo, ko vodstva na kratki rok privarčujejo, na dolgi rok pa delovanje bolnišnice le še podražijo. Takšno ravnanje je drago za državo, predvsem pa za družbo.
Bolnike po operacijah danes iz bolnišnic odpustijo bistveno prej kot pred leti. Ali to nič ne razbremeni medicinskih sester?Ravno nasprotno. Na kirurških oddelkih je bilo pred desetletji na primer precej bolnikov, ki so jih po odstranitvi slepiča zadržali še kak teden in niso potrebovali posebno zahtevne zdravstvene nege, danes pa so tam bistveno bolj bolni ljudje oziroma bolniki neposredno po nesreči ali operaciji. Premajhno število medicinskih sester v bolnišnicah je zato še večji problem, saj večina bolnikov potrebuje zahtevnejšo zdravstveno nego. Politiki, ki zahtevajo zmanjševanje števila zaposlenih, bi se morali tega zavedati.
Jeseniška visoka šola za zdravstvo, kjer predavate, se je nedavno tudi uradno preoblikovala v fakulteto. A del zaposlenih v zdravstvu ima pomisleke, češ da je šla vaša stroka pri kopičenju teoretičnega znanja predaleč, takšno stališče pa pogosto zavzamejo tudi politiki.Ideja, da so medicinske sestre postale preveč akademske, v praksi pa ne vedo, kaj početi, je pogosta. V Veliki Britaniji so že v času vlade Tonyja Blaira na primer ves čas govorili o tem, da je treba medicinske sestre spraviti z univerz, namesto tega pa naj se učijo neposredno od bodočih kolegic v bolnišničnih oddelkih. Za tem stoji trapasta predstava, da se izobrazba in praktično znanje izključujeta, čeprav je pomembna kombinacija obojega. Raziskave so pokazale, da je izid za pacienta boljši, če je na oddelku več medicinskih sester, pa tudi, če zanj skrbijo medicinske sestre z univerzitetno diplomo.
Poleg tega je smiselno, da se medicinske sestre dodatno usmerijo. V Veliki Britaniji so se nekatere specializirale za astmo, druge za diabetes, tretje za dializo... Na Škotskem medicinske sestre na primer vodijo tudi dializne enote. V državah, kjer imajo pomembnejšo vlogo, so rezultati za paciente boljši kot v tistih, kjer o vsem odločajo le zdravniki.
Sodelovali ste pri razvijanju doktorskih programov v Evropi. Zakaj je zdravstvena nega, čeprav je v veliki meri vezana na medicino, danes samostojna znanost?Delo medicinskih sester je vse zahtevnejše, hkrati pa so one tiste, ki večino časa skrbijo za pacienta. Zdravniki ob njem ne morejo biti ves čas, poleg tega pa so njihove naloge drugačne, saj postavljajo diagnoze, odrejajo zdravljenje, opravljajo posege... Včasih je veljalo, da medicinske sestre preprosto naredijo tisto, kar jim naroči zdravnik. A izkazalo se je, da to za pacienta ni najbolje – medicinske sestre, ki se vseskozi ukvarjajo z zdravstveno nego, so tiste, ki lahko sprejmejo boljše odločitve, kakšna naj bo.
Medicina vse bolj poudarja, da mora zdravljenje temeljiti na dokazih o tem, kaj je za pacienta najbolje, ne pa na ustaljenih navadah. Je podobno tudi v zdravstveni negi?Tudi mi vse bolj poudarjamo, da mora praksa temeljiti na dokazih. Raziskave o zdravstveni negi so se začele že v petdesetih letih dvajsetega stoletja, a jih takrat niso opravljale medicinske sestre, ampak zdravniki, sociologi ali psihologi, ki o zdravstveni negi niso vedeli dovolj. Zdaj so, tudi zaradi zviševanja izobrazbe medicinskih sester, raziskave verodostojnejše. Res pa je treba upoštevati tudi, da vsi pacienti niso enaki. Če en pristop pomaga devetdesetim odstotkom pacientov, je treba ugotoviti tudi, kako pomagati preostali desetini. Prav tako se je treba zavedati, da pacienti prihajajo iz zelo različnih okolij in da imajo različna osebna prepričanja, ki lahko vplivajo na zdravljenje. Prav tako kot kvantitativni dokazi je zato pomembno prilagajanje pristopa bolniku, ki ga imamo pred seboj.
Kako bo na zdravstveno nego vplivalo podaljševanje življenjske dobe?Starejši imajo pogosteje kompleksne zdravstvene težave, ko jih doleti več bolezni hkrati. Posameznik, ki pride v bolnišnico zaradi zlomljenega kolka, je lahko hkrati še sladkorni in srčni bolnik. V takšnih situacijah je pravi pristop še toliko pomembnejši, zato je prav, da so medicinske sestre čim bolj izobražene in čim bolj izkušene. Takoj po srednji šoli človek težko dojame etične dimenzije skrbi za starejše, prav tako pa je bolj izkušena medicinska sestra načeloma odgovornejša tudi pri preprečevanju okužb v zdravstvu. Nekdo, ki je še zelo mlad, si kaj hitro reče, da menjava rokavic ni tako pomembna, in zanjo ne poskrbi, ko ga nihče ne gleda.
Zaposlene v bolnišnicah nenehno opozarjajo na spoštovanje higienskih zahtev. Zakaj ob velikem teoretičnem znanju še vedno prihaja do bolnišničnih okužb, ki bi se jim lahko izognili?Ko se učimo voziti avto, nam povedo, kako ga vžgati, kako zamenjati gume, kaj pomeni kateri cestni znak in kako uporabljati sklopko. A da bi učinkovito in varno vozili, ni dovolj, da vse to vemo. Da bi zmanjšali hitrost ali ustavili pred prehodom za pešce, ko je to potrebno, nam mora to nekaj pomeniti. Enako je pri bolnišnični higieni. Če zaposleni ne ozavesti njenega pomena, bo, ko se mu bo mudilo, verjetneje delal bližnjice. Pri učenju je zato vedno pomemben tudi zelo oseben vidik zavedanja in prevzemanja odgovornosti za profesionalno delo.
Tudi pri težavah, ki so povezane z življenjskim slogom, nasveti očitno niso dovolj. V Veliki Britaniji so izračunali, da bi bilo treba že zaradi prihrankov pri zdravljenju sladkorne bolezni povečati število operacij, ki ljudem pomagajo shujšati. Zakaj je »običajna« preventiva neučinkovita?Naraščajoča debelost je v Evropi zelo hud problem. Nedavno sem opazovala mlade diplomante in veliko jih je bilo zelo debelih. V času, ko sem sama končevala šolanje, je bil kdo sicer težji, a tako hude debelosti skoraj ni bilo. To ni bil rezultat kakšne večje ozaveščenosti, ampak drugačnih družbenih okoliščin, nezdravi prigrizki na primer niso bili tako dostopni. Veliko bi lahko naredili že s tem, da bi medicinske sestre, ki imajo znanje o preventivi, poslali v šole, da bi spremljale otroke.
Nasploh pa se do pacientov, ki bi jim koristila sprememba življenjskega sloga, ne bi smeli vesti vzvišeno. Da zastraševanje ne deluje, se je na primer že pokazalo pri kadilcih. Namesto groženj, kaj vse se mu bo zgodilo, če ne preneha, je dobro pacienta povprašati o okoliščinah, kdaj pokadi največ cigaret in zakaj je začel kaditi. Tudi sama sem bila nekoč kadilka, začela pa sem zato, ker so kadila nekatera starejša dekleta, po katerih sem se zgledovala. Zgolj argumenti o škodi za zdravje v takšnih primerih ne zaležejo, saj ni nihče začel kaditi, ker bi se mu to zdelo zdravo.
Kako bi se moralo zdravstvo približati bolniku?Pacientom v osnovnem zdravstvu je pomembno, kako hitro jih naročijo, kako dolgo bodo čakali na pregled, koliko časa si bodo za njih vzeli, želijo pa si tudi, da jih osebje pozna. To jim je glede na škotsko anketo, pri kateri sem sodelovala, pomembnejše od tega, ali se bo z njimi ukvarjal zdravnik ali medicinska sestra. Pokazalo pa se je tudi, da je dobro bolnike kaj povprašati, namesto da jim v ambulanti zgolj naročajo, kako ravnati. Ljudje s sladkorno boleznijo so na primer pogosto priznali, da zdravnikovih navodil in pojasnil niso razumeli, a ga niso želeli motiti s svojimi vprašanji. Ni dovolj, da pacientu zgolj povemo, da si bo moral vsak dan dajati inzulin in meriti sladkor v krvi. Dobro je, da ga vprašamo, kako se ob tem počuti, in mu dati možnost, da še sam kaj pove.
