Mislim, da smo glede zniževanja plač prišli do spodnje meje. Zaposleni že pet ali šest let niso napredovali, niti ne prejemajo dodatkov za redno delovno uspešnost. Plača je eden pomembnejših motivacijskih elementov, zato bi z nadaljnjim zniževanjem naredili več škode kot koristi. Prenizke so tudi plače za najodgovornejša dela. To povzroča negativno selekcijo, saj se najsposobnejši ljudje ne odločajo za zaposlitev v javnem sektorju, obenem pa so nizke plače tudi spodbuda za korupcijo. Poleg tega se moramo zavedati, da so javni uslužbenci potrošniki. Z nižjimi plačami bodo manj trošili, zasebni sektor pa bo imel še več težav s svojim ponovnim zagonom.
Je torej rešitev v zmanjšanju števila zaposlenih? Vemo, da se je število zaposlenih od začetka krize povečalo.Res je. Čeprav se je število zaposlenih v ožji državni upravi od leta 2009 zmanjšalo za skoraj 4000, pa zaposlenost v širšem javnem sektorju, torej v šolstvu, zdravstvu, sociali... narašča. A zakaj? V zadnjih desetih letih se je število upokojencev povečalo za 115.000 in nekdo mora za te ljudi poskrbeti tako v zdravstvenem kot oskrbovalnem smislu. Če ne bo javni sektor, se bodo začeli vključevati zasebniki, vemo pa, kaj bi to pomenilo – manjšo dostopnost, dražje storitve, večje razlike med ljudmi, večjo revščino. Tega si menda ne želimo.
Če ugotavljamo, da se plač ne da več zniževati, da se števila zaposlenih ne da zmanjševati, kje torej najti prihranke? Novi minister za javno upravo Boris Koprivnikar meni, da javni sektor, glede na mednarodne primerjave, ni preobsežen, opozarja pa, da ni dovolj učinkovit.Največji problem je v tem, da nimamo meril, s katerimi bi ugotavljali uspešnost in učinkovitost dela. Če bi jih imeli, bi veliko laže vedeli, kje je ljudi preveč, kje premalo, poleg tega pa bi tudi same zaposlene motivirali k učinkovitejšemu delu. Tisti, ki so sposobnejši, marljivejši, bolj inovativni, niso nagrajeni, s tem pa se celoten javni sektor izgublja v povprečju.
Slovenija na vseh letvicah konkurenčnosti najbolj zaostaja zaradi prevelike birokratiziranosti in neučinkovitosti javne uprave. A povejte mi, kako naj bo zaposleni učinkovit, če je vedno slabše plačan, ob tem pa njegov sodelavec, ki naredi veliko manj kot on, dobi isto plačo. Zato bi moral biti vsaj del plače vezan na delovno uspešnost, obenem pa bi bilo treba dati večjo odgovornost in pristojnost vodjem oziroma predstojnikom oddelkov in zavodov. Ti bi morali za porabo sredstev in rezultate osebno odgovarjati, tudi z izgubo službe. Zdaj sicer ni najugodnejši čas za spremembe, ko bodo nastopili boljši časi, pa bo treba izvesti celovito reformo plačnega sistema, ki je danes preveč administrativen, premalo fleksibilen in motivacijsko orientiran.
Ali ni ravno zahteva sindikatov po odmrznitvi napredovanj tudi nekako v funkciji ohranitve sedanjega sistema? Ta avtomatizem pri napredovanjih je nekaj, česar zasebni sektor ne pozna.Tudi jaz menim, da avtomatizma ne bi smelo biti. Namesto da vsaka tri leta avtomatično napreduješ, bi moral napredovati na osnovi rezultatov.
Nekateri menijo, da je izvor vseh težav enotni plačni sistem, v katerem se z enim vatlom ureja povsem različne dejavnosti. Po drugi strani pa njegovi zagovorniki opozarjajo, da bi ob njegovem sesutju masa plač zaradi zahtev posameznih skupin še bolj narasla.Glavna prednost tega sistema je, da drži pod nadzorom celotno maso plač. V njem je bilo predvideno tudi fleksibilno nagrajevanje, vendar tega zaradi krize ni bilo mogoče uresničiti. Posledica je, da je sistem popolnoma administriran in brez motivacijskih možnosti. Samo čakamo lahko, da bo, ko se bodo razmere nekoliko izboljšale, kakšen del javnega sektorja začel poudarjati prenizke plače in razlike, to pa bo povzročilo učinek domin.
Torej predlagate, da se zdaj s stisnjenimi zobmi nekako prebrodi te težke čase in se nato takoj loti reforme plačnega sistema?Ne samo plačnega sistema, tudi drugih segmentov javnega sektorja. Recimo pri občinah, kjer porabimo več kot dve milijardi evrov na leto. Zdaj, po lokalnih volitvah in z novo vlado, je idealni čas.
Mislite na zmanjšanje njihovega števila?Da, a ne od zgoraj navzdol, ampak od spodaj navzgor, tako da bi jih prek financiranja – vlada bo na primer zagotovo morala zmanjšati povprečnino – prisilili, da se začnejo združevati. Velik problem in velika rezerva so tudi javna naročila, kjer je nujna centralizacija. Potem so tu subvencije, ki jih država brez nadzora in merjenja učinkov namenja podjetniškemu sektorju. Rezerve so zagotovo tudi pri reorganizaciji. Raznih agencij, skladov in vladnih služb je preveč, poleg tega so postale predvsem odlagališče zaslužnih političnih kadrov. Preveč zaposlenih je zagotovo tudi v lokalni samoupravi.
Težava je v tem, da sploh nimamo strategije. Nimamo ne strategije razvoja Slovenije ne strategije nadaljnjega razvoja slovenskega javnega sektorja. Vse se rešuje stihijsko, brez vizije. Najhuje pri tem je, da se varčuje predvsem pri človeških virih, kar bo lahko imelo daljnosežne posledice.
Kaže, da bo tako tudi pod novo vlado. Poleg rezov v plače se napovedujejo posegi v pokojnine, socialne transferje...In to kljub dejstvu, da se mednarodna skupnost vse bolj sprašuje, zakaj naj bi bilo treba varčevati s tako ihto. Francija, na primer, si je glede zastavljenih ciljev kupila čas do leta 2017, ob tem pa bo v novi evropski komisiji nad izdatki držav bedel nekdanji finančni minister Moscovici, ki je za sabo pustil velik primanjkljaj. Ne vem, zakaj takega odloga ne bi dobili tudi mi. Glede na zapuščino prejšnje vlade in vrsto nepredvidenih enkratnih izdatkov – terjatve iz starih deviznih vlog, povračila izbrisanim, stroški odprave plačnih nesorazmerij, poplačilo razlaščencev podrejenih obveznic..., ni možnosti, da bi prihodnje leto uresničili zaveze Bruslju o 3-odstotnem primanjkljaju.
Tak odlog je glede na naš ugled v Evropi bolj malo verjeten. Poleg tega smo pod drobnogledom Bruslja, saj smo kot edina država že drugič s presežnimi neravnovesji.Zakaj? Če si lahko nekatere druge države, denimo Francija, Italija, podaljšujejo čas, bi si ga lahko tudi mi. Konec koncev je predsednik evropske komisije Juncker dobil podporo v evropskem parlamentu tudi zaradi privolitve v fleksibilnejši pakt stabilnosti, ki bo veljal tudi za nas. Nihče nas ne more siliti, da kljub toliko izrednim dogodkom, ob čemer smo imeli tudi volilno leto, dosežemo cilj že v naslednjem letu.
Poleg tega ne smemo sami sebi delati še večje škode. Ne smemo sprejemati prenaglih ukrepov, zaradi katerih bi nosili posledice še leta in leta. Varčevanje bo vsekakor potrebno, a moramo ga izvajati na pametnih stvareh. Namesto pri plačah bi iskal rezerve pri reorganizaciji, centralizaciji javnih naročil, reviziji subvencij gospodarstvu, prav tako pa tudi na prihodkovni strani. Med drugim v davčnih blagajnah, v boljšem upravljanju državnega premoženja, v nepremičninskem davku in evropskih sredstvih, kjer imamo v Bruslju še vedno dobrih 1,3 milijarde evrov iz pretekle finančne perspektive.
Za konec, kaj pričakujete od pogajanj med vlado in sindikati?Upam, da bodo sindikati državotvorni. Po prvih odzivih se mi zdi, da se zavedajo, da smo vsi na isti barki in da so zamrznitve nujne. Bo pa problem, če bo na mizi predlog za zmanjšanje plač in socialnih pravic. Prav tako se mi zdi pametno, da vlada ni šla takoj v frontalni napad z napovedmi o obsežnosti teh rezov in da išče rezerve najprej drugje. Ta pristop kaže na konstruktivnost z obeh strani.