Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. poleg priljubljenosti med verniki in spoštovanja velikega dela politike družijo zlasti diplomatsko spretno zavzemanje za mir, prenova papeževanja in prepoznavni osebni slog. Razlikujeta pa se po odnosu do dogmatskih sprememb in dolžini pontifikata. Prvi je papeževal le nepolnih pet let, drugi celih 26. Oba sta bila že pred časom razglašena za blažena božja služabnika, jutri pa ju bodo v navzočnosti stotisočih razglasili za svetnika.
Janeza Pavla II. so za svetnika predlagali celo ljudje sami, na pogrebnih svečanostih leta 2005, z vzklikanjem: »Santo subito!« Postopek razglasitve za svetnika, ki je znan kot kanonizacija, je pridržan za izbrance med blaženimi. V dvatisočletni zgodovini Cerkve so imenovali okoli 3000 svetnikov, mnoge so s tega seznama tudi umaknili. Svetništvo je po uradni definiciji najvišja oblika časti, ki jo v Cerkvi priznajo osebam, ki so »umrle kot mučenci in/ali v junaški meri živele krščanske kreposti ter so zdaj v nebesih in vredne, da jih častimo in posnemamo«. Postopek kanonizacije se po pravilih konča s papeževo razglasitvijo, da so svetniškega kandidata spoznali vrednega za časti svetništva. Za priznanje svetništva pa se mora po beatifikaciji na priprošnjo h kandidatu praviloma zgoditi še drugi čudež. Posebnost jutrišnje kanonizacije je v tem, da ta pogoj »izpolnjuje« le papež Wojtyla. Na priprošnjo k njemu naj bi namreč maja 2011, ob njegovi beatifikaciji, čudežno ozdravela neka Kostaričanka: možganska anevrizma, ki je zdravniki niso mogli operirati, ji je nepojasnjeno izginila, kar je potrdila tudi pristojna rimska komisija. Za Janeza XXIII., ki je umrl že davnega leta 1963, pa je Frančišek sklenil, da drugega čudeža ne potrebuje. Tiskovni predstavnik Svetega sedeža Federico Lombardi je pojasnil, da papež ima to pravico.
Janez XXIII.
Prizor je moral biti za bogove: 2500 duhovnikov z vsega sveta je na sončen oktobrski dan stopalo v dolgi procesiji. Ostareli, a še vedno prodorni papež Angelo Giuseppe Roncalli se je zibal v okrašeni nosilnici, ki jo je nosilo simboličnih dvanajst mož; na Trgu sv. Petra je valovala navdušena množica vernikov. V Cerkvi je vrelo. 11. oktober 1962 se je zapisal v zgodovino Katoliške cerkve kot dan, ko je znova stopila v »sedanjost« in ko je znamenito podanašnjenje (aggiornamento) postalo dolg, še vedno potekajoč proces. Sveti Janez XXIII. naj bi mu po rimskih pričakovanjih s Frančiškovo pomočjo dal nov pospešek.
V tistih dneh je le malokdo, če sploh kdo, slutil, kako usoden dogodek bo drugi vatikanski koncil, ki ga brez karizme in avtoritete Janeza XXIII., ki mu je ljudski glas nadel vzdevek Janez Dobri, najverjetneje ne bi bilo. Koncil je trajal tri nervozna leta, zmehčal je dotlej hudo toge cerkvene strukture, dotaknil se je številnih občutljivih točk: svobode vesti, svobode vere, celo svobode ljubezni. Koncil se je prvič jasno zavzel za dialog z drugimi verstvi in celo z neverniki, dovolil je bogoslužje v domačem jeziku, škofje so dobili več avtonomije, vsaj do neke mere se je sprijaznil s sekularizmom. Zmagovali so zmerni reformisti, ki so razumeli, da militantna, triumfalistična cerkev, zazrta v svojo nekdanjo posvetno mogočnost, ne bo preživela, če ne bo začela odgovarjati na izzive časa. Koncil, katerega konca Janez XXIII. ni dočakal – umrl je za rakom –, je imel eno samo večjo napako: ustrašil se je lastnega poguma. Ena od koncilskih komisij je, na primer, izglasovala celo kontracepcijo, s 30 glasovi za in enim proti; kontracepcijo je prepovedal Roncallijev naslednik Pavel VI.
Janez XXIII. je papeževal le slabih pet let, od leta 1958 do 1963. Kljub temu se je v zgodovino zapisal kot velik papež. Rodil se je 25. novembra 1881 v Lombardiji, v revni kmečki družini z veliko otroki. V mašnika je bil posvečen avgusta 1904 v Rimu, še isto leto je tudi doktoriral, pri nepolnih 23 letih torej. Na svoj izvor in težave kmetov in delavcev ni nikoli pozabil; človeško veličino in nehlinjeno dobroto so mu priznavali celo nasprotniki. Ker se je kot duhovnik zavzemal za sindikate ter brez skrupulov kritiziral mogočnike, so ga celo zatožili v Rim, češ da se nagiba k modernizmu; to pa je bila v tistem času resna obtožba.
Uspešno diplomatsko kariero – med drugim je odmevno posredoval ob izbruhu kubanske raketne krize in pred koncentracijskimi taborišči rešil številne Jude – je začel leta 1925 kot apostolski vizitator v Bolgariji. Diplomatske veščine je dolgo mojstril v Turčiji in Grčiji, dokler ga ni na presenečenje mnogih tik pred božičem leta 1944 Pij XII. postavil za nuncija v Parizu, kjer je z mešano srečo (z)vozil čez številne čeri. V sodelovanju s švedskim diplomatom Raoulom Wallenbergom je z izdajanjem lažnih potrdil o krstu pred gotovo smrtjo rešil na tisoče Judov. Preprečil je tudi odpoklic 33 škofov, ki so sodelovali z vichyjsko vlado (Rožmanu bi se pod njim torej bolje godilo), in se zavzel za rešitev vprašanja vojnih ujetnikov. Po vojni je bil nekaj časa opazovalec Svetega sedeža pri Unescu, v letu Stalinove smrti je postal kardinal in pri častitljivih 76 letih papež, ki bi moral biti le »prehoden«, a je trdno zakoličil cerkveno prihodnost.
Janez Pavel II.
Janez Pavel II. morda ni bil največji, zagotovo pa je bil eden najvplivnejših, najbolj poslušanih in najbolj kritiziranih papežev v zadnjih nekaj stoletjih cerkvene zgodovine. Kljub njegovi ne povsem jasni in za mnoge hudo sporni vlogi pri sramotno počasnem soočenju Rima s spolnimi zlorabami – (pre)dolgo je, na primer, ščitil vplivnega pedofila Marciala Maciela – bo jutri za svetnika razglašen papež, ki je revolucioniral papeževanje in pomembno prispeval k drugačni geografiji in zgodovini sveta. V marsičem na bolje.
Številni zgodovinarji trdijo, da se berlinski zid brez javnih in tajnih prizadevanj Karola Wojtyle ne bi zrušil s tako malo žrtvami in da področje človekovih pravic brez njegovega prizadevanja ne bi postalo tako pomembno žarišče svetovnega napredka in miru, med drugim konca hladne vojne. Da je prvi neitalijanski papež po 455 letih tako močno zaznamoval papeževanje, pa ni le posledica tega, da je njegov pontifikat trajal kar 26 let, temveč tudi spleta naključij in okoliščin.
Ugledni poljski kardinal je leta 1978 postal papež, ker se kardinali niso mogli odločiti med ultrakonservativnim kardinalom Sirijem, za katerega je bil drugi vatikanski koncil strašna pomota, in naprednim kardinalom Benellijem. Kardinala König in Krol sta tako prišla na idejo, da bi znal biti pametna izbira tretji kandidat, saj da je »zgodovina dosegla točko, ko lahko Cerkev reši le še evropski Vzhod, saj zahodne civilizacije propadajo«. Kardinali so se pustili prepričati. Janez Pavel II. ni le napolnil cerkva, postal je svetovni evangelizator, po zaslugi medijev tudi svetovna pop ikona. Obiskal je 129 držav in razglasil največ svetnikov v zgodovini Cerkve. Opravičil se je za zgodovinske zmote Cerkve (na primer za obsodbo Galileja) in si z Judi močno prizadeval za preseganje zgodovinskih zamer. S svojo karizmatičnostjo, ki je ni zmanjšal niti pretresljiv boj z boleznijo in starostjo, je navdušil tudi milijone mladih – pa čeprav jim je s svojim konservatizmom želel oblikovati življenje po načelih, ki so jih nepovratno zavrgli.
Kljub predanosti politiki socialne pravičnosti in radikalni kritiki liberalizma je teološko ostal neupogljiv. Manj znano je, da je bil prav Janez Pavel II. soavtor okrožnice Humanae Vitae, s katero je Pavel VI. prepovedal vse oblike umetnega preprečevanja rojstev. Pri tem je vztrajal do konca. Nekateri domnevajo, da tudi zaradi tragičnih izgub v otroštvu. Do 22. leta starosti je izgubil mamo (to že pri osmih letih), sestro, brata in očeta. Odločno je nasprotoval tudi ženskemu duhovništvu, razvezi in raziskavam na področju matičnih celic. V »kontracepcijskem imperializmu« in razpadanju družin je videl zgolj kulturo smrti. Podobno neomajen je bil tudi v mnogih političnih zadevah. Teologija osvoboditve je bila zanj le »marksistična krinka«.
Janez Pavel II. je maja 1996 očaral tudi Slovence. Srečanja z mladimi v Postojni se je udeležilo 150.000 ljudi, v zgodovino pa so šle njegove besede: »Papež 'ma vas rad.« Njegova misel, izrečena na srečanju z duhovniki v Ljubljani – da je treba preprečiti, da »izpraznjeno mesto prejšnje ideologije zasede nič manj nevarna ideologija neobrzdanega liberalizma« – je šla na žalost v pozabo...