Dilma Rousseff

Pomnoženi očetovi radikalni geni

Za Dilmo Rousseff, rojeno prebeglemu bolgarskemu komunističnemu aktivistu Petru Rusevu iz obdobja med svetovnima vojnama, lahko mirno zapišemo, da je imela zelo radikalno preteklost. Medtem ko je njenega očeta po prihodu na zeleno celino in preimenovanju v Pedra Rousseffa (slednje zaradi njegovega navdušenja nad francoščino) minila revolucionarna vročica in si je ustvaril družinsko zavetje s primernim zasebnim premoženjem, je Dilma, ki ga je izgubila, ko je bila stara 15 let, podedovala njegov revolucionarni duh. Dve leti pozneje se je s konservativne dekliške šole pod vodstvom katoliških nun prepisala na mešano javno srednjo šolo, kjer se je po lastnih izjavah prvič zavedla diktatorske narave tedanje oblasti v Braziliji in spoznala, da se svet ne vrti zaradi debitantk. Dvajsetletna se je leta 1967 priključila frakciji brazilske socialistične stranke Politica Operaria, katere cilj je bil vzpostavitev socialističnega sistema, članstvo pa je bilo razdeljeno glede poti do njega, saj je en del zagovarjal politično, drugi pa oboroženo pot. Rousseffovo je pritegnila slednja, pri tem pa jo je prepričalo prebiranje Revolucije znotraj revolucije francoskega filozofa Regisa Debraya, ki se je tedaj družil s Chejem Guevaro in Fidelom Castrom.

Gverilska preteklost ponovne brazilske predsednice je kljub njeni zdaj že večletni javni izpostavljenosti še vedno zavita v meglo ugibanj in polovičnih informacij, ki zvečine niso obremenjevale njene ponovne kandidature. Ko se je povzpela na izpostavljen položaj v kabinetu Lule da Silve, so ji predvsem desničarski mediji pripisovali organiziranje vrste nasilnih dejanj gverilcev v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, od bombnih napadov do ropanja bank in bogatih Brazilcev zaradi zagotavljanja finančnih sredstev. Po teh navedbah naj bi se komaj 21-letna prebila v sam vrh vodstva ene tedanjih najbolj militantnih gverilskih skupin Vanguarda Popular Revolucionária pod vodstvom vojaškega dezerterja Carlos Lamarca, ki ga je diktatorski režim kot edinega v novejši brazilski zgodovini označil za narodnega izdajalca. Sprožila naj bi celo frakcijski boj znotraj gibanja, v katerem je večina stopila na njeno stran, Lamarc pa se je z novo gverilsko grupacijo revolucionarnega gibanja 8. oktober pozneje zapletel v spopad z vladnimi silami in bil ubit.

Zamegljeni del biografije

Rousseffova je v predvolilni kampanji priznala svojo politično vlogo v protirežimskih gibanjih med diktatorsko vladavino, zanikala pa, da bi sodelovala v oboroženih akcijah in odmevnih ropih, med njimi v hiši tedanjega guvernerja Sao Paula Ademarja de Barrosa ter pri načrtovanju ugrabitve finančnega ministra Delfima Netta na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ta se je izjalovila, ker so snovalce prej aretirali, v priporu pa se je tedaj znašla tudi Rousseffova, ki je bila zaradi svoje gverilske dejavnosti nato obsojena na šest let zapora. Po treh letih, ki jih je v njem delno preživela s svojim drugim prav tako gverilskim možem, so ji kazen skrajšali na poldrugo leto in jo takoj izpustili. Zaradi mučenja v priporu in neutemeljenega zapora je pred leti sprožila postopke za odškodnino z napovedjo, da je njena želja, ker je v javni funkciji, zgolj moralno zadoščenje.

Kot prva predsednica Brazilije Dilma Rousseff doživlja vzpone in padce tudi v svoji postgverilski karieri. Po zaporu je skušala dokončati podiplomske študije in se dala nasprotnikom v zobe, ker so ji zaradi tega nekateri že pripisali magistrski in celo doktorski naslov. Nedvomno jo je v predsedniško palačo pripeljala priljubljenost Lule da Silva, ki jo je z vsemi močmi podprl, a vseeno moral tudi leta 2010 počakati na drugi krog volitev. Socialne reforme, ki so milijone brazilskih revežev nekoliko dvignile s socialnega dna, so obetale, da se bo njena karizma vzpostavila, kriza, ki je ustavila gospodarsko rast, ni pa smela ogroziti velikopoteznega vložka v svetovno nogometno prvenstvo, in šele prihajajoče olimpijske igre pa so to objektivno preprečile. Lahko bi zapisali, da je nesreča botrovala njeni srečni ponovitvi predsedniškega mandata, saj je glavni opozicijski protagonist tokratnih volitev Eduardo Campos umrl v letalski nesreči, njegova naslednica Martina Silva pa se je izkazala zgolj za sijoč utrinek. Desnosredinski Aecio Neves jo je s svojim minimalnim porazom enostavno prisilil, da je Brazilcem takoj po objavi volilnih rezultatov obljubila, da »bo odslej mnogo boljša predsednica, kot je bila do zdaj«.

V drugo boljša predsednica

Kakor koli, ostra in na trenutke tudi umazana volilna kampanja, v kateri ni zaostajala za svojimi tekmeci, je zdaj za Rousseffovo, ki bo verjetno še utrdila vzdevek Železna dama s svojo odrezavostjo, s katero je znala krotiti in javno oštevati ministre. Uspešno je premostila domnevno povezavo s korupcijsko afero državne naftne družbe Petrobras, po izvolitvi pa obljubila, da bo znatno spremenila gospodarsko politiko in zgradila mostove z vodilnimi poslovneži v državi. Nedvoumno so njeni zmagi botrovali revnejši sloji, saj so poslovne korporacije stavile na Nevesa in skorajda uspele. Priznati je treba, da je v zapletenih gospodarskih razmerah Rousseffova uspešno izpeljala volilno kampanjo, zdaj pa jo čaka mnogo težja naloga, da Brazilijo vrne med hitro rastoča gospodarstva, saj v nasprotnem primeru ostajajo neuresničljivi vsi obljubljeni cilji predsednice, ki velja po oceni revije Forbes za četrto najmočnejšo žensko na svetu.