Malokdo se zaveda, kaj vse se skriva v tehnološkem drobovju telefonov ali računalnikov. Ena od nenadomestljivih komponent je tudi koltan. Zaradi te redke rudnine in drugih naravnih bogastev, ki jih je pod površjem Demokratične republike Kongo na pretek, že skoraj dvajset let med različnimi milicami v državi poteka vojna. Denis Mukwege je v preteklih šestnajstih letih videl njeno temno stran. Več deset tisoč posiljenih žensk in otrok se je že znašlo na operacijskih mizah njegove majhne bolnišnice Panzi v Južnem Kivu. Vsi so žrtve vojnega dobičkarstva, kjer posamezne milice s posilstvom kot orožjem poskušajo pregnati domačine z bogatih rudnih območij.
Do množičnih skupinskih posilstev v Kongu prihaja iz čistega pohlepa. Država v osrčju osrednje Afrike je namreč eno največjih nahajališč mineralov, diamantov in zlata. »Vse to bi moralo biti za Kongo blagoslov, a ni. Danes se boji stopnjujejo zaradi nadzora nahajališč koltana, ki ga najdemo v vseh naših telefonih in računalnikih. Ker se želijo znebiti tamkajšnjega prebivalstva, posilstva uporabljajo kot orožje,« razlaga Mukwege. Od vzpostavitve bolnišnice Panzi je s sodelavci z rekonstruktivno kirurgijo pomagal več kot 30.000 posiljenim ženskam in deklicam. Prva ženska, ki jo je zdravil, je bila posiljena zgolj 500 metrov pred svojim pragom. »To je nasilje brez imena. Je popolnoma namerno nasilje,« Mukwege opisuje uporabo posilstev, izjemno »priljubljenega« orožja v Kongu. Številne nevladne organizacije največkrat ocenjujejo, da je bilo v skoraj dveh desetletjih vojne vihre posiljenih pol milijona žensk.
Za žrtve tudi psihološka pomoč
V bolnišnici Panzi so se zglasile žrtve, ena z bolj strašno zgodbo od druge. Dr. Mukwege je slišal tudi pripoved mlade Matese. »Ko sem bila stara 13 let, so me na poti na tržnico ugrabili uporniki. Leto dni sem bila v njihovem ujetništvu. Posiljevali so me in me naredili nosečo. Ko se je otrok rojeval, so mi ga izrezali z nožem. Bil je mrtev. Zaprli so me v sobo in prisilili, da sem pila njihov urin. Na mojih ranah so se nabirale muhe. Vojaki niso posumili, da bi lahko pobegnila. Toda našla sem moč za pobeg in hodila tri noči, medtem ko sem se čez dan skrivala. Od takrat živim v bolnišnici Panzi, kjer sem imela že več operacij. Nekega dne bi se rada vrnila v svojo vas.«
Letošnji 59-letni lavreat evropskega parlamenta z nagrado Saharova je odrasel v Bukavuju, prestolnici province Južni Kivu. Ob obiskih očeta pastorja pri bolnih župljanih je prvič spoznal, kako velike so potrebe po zdravstveni oskrbi v državi. To ga je tako zaznamovalo, da se je odločil za študij medicine v Burundiju. Ob izbruhu državljanske vojne se je preselil v Bukavu na vzhodu države, kjer je sredi vojne vihre na noge postavil novo bolnišnico. Začel se je spopadati s posledicami bojev med prebeglimi ruandskimi hutujskimi uporniki, vladnimi silami in številnimi milicami.
Kilometrska veriga ob vrnitvi iz izgnanstva
Ženske, ki doživijo in preživijo nekaj tako grozovitega, kot je posilstvo, se nato soočajo še z razpadom družine. Tudi njihovi možje pogosto zaradi občutka nečasti težko nadaljujejo življenje, kot so ga živeli do takrat. »Prav to je bistvena razlika uporabe tega orožja. Ljudi namreč ne uničuje zgolj fizično, temveč razjeda celotno družbeno podstat in skupnost tudi psihično,« opozarja Mukwege, ki svojim pacientkam in njihovim družinam poskuša ponujati tudi psihološko rehabilitacijo. Ves čas svojega delovanja ne govori zgolj kot zdravnik. Ker na svojih operacijskih mizah vidi posledice regionalne in svetovne politike, vedno znova na tragedijo Konga opominja tudi s političnim besednjakom. Po lanskem mirovnem dogovoru območja držav Velikih jezer in okrepitvi vse prej kot še vedno dovolj številne mirovne misije Združenih narodov Monusco Mukwege opozarja, da je Kongo na sivem območju – med mirom in vojno.
Za posiljene ženske je po njegovem mnenju izredno pomembno, da dobijo zadoščenje pred sodnimi organi. »Tako se namreč ženske ne bodo več počutile kot žrtve, ampak kot preživele. Treba se je bojevati proti politiki nekaznovanja,« pravi. Prav ta zahtevek je glasnega zagovornika ženskih pravic skoraj stal življenje. Pred dvema letoma so ga neznanci na njegovem domu poskušali ubiti. Pokosili so sodelavca in mislili, da so ubili tudi njega, saj je med streljanjem padel na tla in obležal v mlaki varnostnikove krvi. Prisiljen je bil zbežati v izgnanstvo. Zatočišče je našel v Belgiji, vendar ga je vleklo nazaj v Kongo, kjer je bolnišnica brez njega komaj shajala. Njegovo vrnitev so zahtevale tudi kongovske ženske, ki so samoorganizirane začele pisati protestna pisma generalnemu sekretarju Združenih narodov in predsedniku. Na svojih majhnih vrtovih pridelano sadje in zelenjavo so začele prodajati, da bi mu kupile povratno letalsko vozovnico v domovino. Mukwege je sledil njihovemu klicu. Ko se je z letališča vračal v Bukavu, ga je ob cesti pozdravljala 25-kilometrska veriga žena. Prišle so se poklonit svojemu heroju, ki jim je povrnil upanje v življenje.
Za posilstva pravi, da so najučinkovitejše orožje, ki obstaja. Z njim je najlažje doseči cilj etničnega čiščenja določenega območja ali pregnati celotno prestrašeno prebivalstvo. »Če pred očmi moža, otrok oziroma družine posilijo žensko, kako lahko pričakujete, da bodo tam ostali?« Dr. Mukwege pri svojem delu vidi grozovite poškodbe posiljenih žensk. Ne le, da se na njegovi operacijski mizi znajdejo pacientke, ki imajo od izživljanja posiljevalcev popolnoma uničene spolne organe, napadalci jih po končanem dejanju v vagino še ustrelijo, jih požgejo ali zabodejo z bajoneti. »Tako želijo pokazati, kako mogočni so.« Pred kratkim je v bolnišnico sprejel še grozovitejšo žrtev. Zgolj dveletno deklico so napadalci posilili in ji povsem raztrgali spolne organe.
Kar vidi, se ga seveda še vedno dotakne. Tudi po vseh teh letih operacij, ko je sprva po 18 ur na dan preživel v operacijskih sobah in neumorno reševal tudi po deset pacientk. Nenehno razmišlja o videnih grozodejstvih. »Sem soprog, oče, vnuk in dedek. Zato si ves čas postavljam vprašanje, kako bi se sam soočil s takšnim grozodejstvom, če bi se zgodilo moji družini.« Za svoje neutrudno delo je prejel že več nagrad. Čeprav zdaj večino svojega časa posveča upravljanju bolnišnice in sklada Panzi, pa vsaj dvakrat na teden še vedno počne tisto, s čimer je začel – rešuje življenja žensk.