David Stanković

Dvoživke izpolnjujejo zelo pomembno vlogo znotraj ekosistema. So namreč plenilci, prehranjujejo se predvsem z žuželkami, hkrati pa so pomemben vir hrane za druge živali, na primer ptice, vidre, ribe. Imajo pomembno vmesno vlogo v ekosistemu – skrbijo, da kroži energija v ekološkem zemeljskem ciklu. Če izgine taka skupina, ki ni na vrhu prehranjevalne lestvice, bi se v zmernem časovnem pogledu zgodila katastrofa. V zvezi z dvoživkami pa je pomemben še en vidik sodobnega naravovarstva: dvoživke namreč sodijo med tako imenovane karizmatične vrste, ki zbujajo pri ljudeh zanimanje. Težko je namreč varovati vrste, ki na pogled niso zanimive, čeprav imajo morda še pomembnejšo vlogo v ekosistemu kot dvoživke. Ščurek ali deževnik pri ljudeh težko vzbudita simpatijo. Ko pa varuješ karizmatično vrsto, kar dvoživka je – prav tako kot medved ali delfin –, varuješ njen celoten habitat in posledično vse druge, »manj zanimive vrste«, ki živijo v njem.

Od devetdesetih let do danes se je v Sloveniji promet potrojil. Danes so zaradi številnih cest in avtomobilov posamezne populacije dvoživk lokalno ogrožene. V Sloveniji se je sicer o tej problematiki začelo govoriti že sredi osemdesetih, ko so bili narejeni prvi ukrepi ob gradnji gorenjske avtoceste. Prenašanje dvoživk namreč ni edina rešitev. Takrat so pri Povodju naredili prehod za dvoživke in nadomestni habitat. A tega nihče ni vzdrževal, tako da se je v nekaj letih podhod zasul z gramozom, mlaka pa je izhlapela.

Zelo pozitiven primer je Avstrija. Tudi tam so črne točke in vse niso opremljene s podhodi ter ograjami. Toda pristojne državne inštitucije se tam aktivno vključujejo na način, da kupujejo nekaj kilometrov dolge premične ograje in na najbolj kritičnih odsekih te ograje posojajo – tekoči meter stane deset evrov. Država tudi plača lokalne ljudi, da te ograje postavljajo in da prenašajo dvoživke čez cesto. Pri nas pa država do tega problema ne izkazuje nobenega interesa. Pri gradnjah novih cest se sicer upoštevajo trajne rešitve – podhodi za dvoživke –, toda ne spremlja se učinkovitosti teh ukrepov, prav tako se zaščitnih ukrepov ne vzdržuje. Občine so do neke mere bolj naklonjene temu problemu. Več empatije imajo tudi zato, ker so v direktnem stiku z občani. Če živiš na vasi in imaš vsak večer v bližnjem okolju sto povoženih žab, to smrdi, je spolzko, ni ti vseeno. Se pa seveda vse konča pri denarju.

Po mojih podatkih se je lani s pomočjo prostovoljcev iz vseh slovenskih društev rešilo okrog 50.000 dvoživk. Čeprav se sliši ogromno, je to le kaplja v morje. V Sloveniji nekaj deset milijonov dvoživk na leto prečka cesto, predpostavlja pa se, da jih povprečno okoli 30 do 40 odstotkov pri tem pogine.

Ni tak problem v dovoljenjih, predvsem se je treba na akcijo pripraviti pravočasno. Treba je pridobiti ustrezno dovoljenje za postavitev ograje za dvoživke v varovalni pas ceste. To soglasje se dobi pri upravljalcu ceste. Pristojna služba ponavadi na takem odseku tudi zniža hitrost. Ker prenašanje dvoživk poteka ob cesti, pa je vsak ukrep, ki še dodatno poveča našo varnost, samo dobrodošel. Prenašanje dvoživk je večerno delo, zato so nujna tudi svetleča oblačila z odsevniki in lučke, ki voznike pravočasno opozorijo na nas.

Prisotnost biologa ni potrebna, je pa nujno potrebna prisotnost nekoga, ki pozna problematiko in biologijo dvoživk. To je pomembno zato, ker lahko napačno postavljena ograja in predvsem napačno prenašanje dvoživk (ob nepravem času, preredko, prenašanje na nepravi konec) povzroči več škode kot koristi. Lahko se zgodi, da dvoživke ne končajo v primernem mrestišču ali pa so na poti preveč izpostavljene plenilcem. Poleg tega je treba redno spremljati učinke dela. Le tako lahko namreč objektivno ocenimo uspešnost teh ukrepov na dolgi rok.

Projekt smo začeli po zgledu Kačofona, kjer svetujemo ljudem, kaj naj storijo, če se kača zateče v njihov dom oziroma kako naj reagirajo, če jo srečajo v naravi. Pri Žabofonu po najboljših močeh pomagamo zainteresirani javnosti pri vseh fazah priprave akcije prenosa žab čez cesto. Ne prenašamo pa »žab po naročilu«, saj nas je v društvu premalo, da bi lahko kot prostovoljci sodelovali pri vseh akcijah.

Še. Ravno pred dnevi me je članica društva obvestila, da je v občini Logatec ob Račevskem jezeru videla parkirane tri avtomobile, ljudje pa so ob cesti nabirali dvoživke in jih tlačili v vreče. In to ravno tam, kjer je občina nedavno naredila podhod za dvoživke. Tega početja je sicer vse manj, pred 50 leti pa je bilo nabira-nje dvoživk zaradi prehrane oziroma prodaje eden ključnih elementov njihovega ogrožanja.

Po mojem ljudje največkrat vizualizirajo prav zelene žabe ali krastače. Dvoživke sicer uvrščamo v dva redova: med brezrepe dvoživke sodijo žabe, to so krastače, prave (rjave in zelene) žabe, urhi, rege in česnovke. V Sloveniji jih prebiva 12 vrst. Imamo pa še repate dvoživke, kamor sodijo pupki in močeradi ter človeška ribica.

Niti ne. Dvoživke veljajo – sploh med otroki – za simpatične živali. Opažamo tudi, da postajajo dvoživke čedalje pogostejši domači ljubljenčki, kar pa je dvorezen meč. Problem je, ker tujerodne dvoživke, potem ko se jih naveličajo, odlagajo v naravo. Na naše dvoživke pa se tako prenašajo glivične okužbe.

Te vraže so prisotne, čeprav manj kot v preteklosti. Prav zaradi teh vraž se ljudje včasih krastač tudi bojijo. Seveda nič od tega ne drži, a treba je vedeti, da vse dvoživke skozi kožo izločajo strup, ki se mu strokovno reče bufotoksin. Če pride strup v stik s kožo, se nič ne zgodi, ker je naša koža poroženela. Če pa pride strup v stik s sluznico, potem to izzove pekoč občutek, kot če bi si z roko, s katero smo sekljali feferon, pomencali oči.

Obstaja cel spekter strupov, ki jih dvoživke sprožijo, kadar so ogrožene. Najbolj znan je morda strup južnoameriških drevesnih reg, ki so ga domorodci nekoč uporabljali za mazanje puščic. Če te zadane taka puščica, umreš na mestu. Poleg tega, da strupi dvoživke varujejo pred plenici, pa vsebujejo tudi ogromno antibiotičnih in antiglivnih sestavin, ki zavirajo okužbe, in to raziskuje farmacevtska industrija. A to počne na »human« način, saj pri tem dvoživke ne trpijo. V Sloveniji pa nekateri na žalost še vedno pripravljajo močeradovec. Ko prek močerada polzi vroče žganje, sam v tej agoniji sprošča halucinogen toksin. To je zelo neokusno mučenje živali.

Lahko bi rekli, da so naravni biocid. Krastače so denimo velik plenilec polžev, žuželk, pajkov in črvov, ki uničujejo rastline na vrtovih. Tudi mlade miške in voluharji se včasih znajdejo na njenem jedilniku, žrejo pa tudi komarje.

Seveda. Žabe so indikator tako v kopenskem kot v vodnem okolju. Kjer so žabe, okolje ni preveč obremenjeno s pesticidi. Ne bi pa rad s tem spodbujal ljudi, da bi začeli žabe sami prinašati na svoje vrtove. Če bo žaba presodila, da je voda na vrtu primerna, se bo že sama priselila.

Nikoli se ne znajdejo. Nimam pa nič proti temu, če znajdejo na krožnikih drugih – toda le, če so tam pristali iz gojišča, ne pa kot posledica krivolova.