Moram priznati, da je še vedno v glavnem tako. Predvsem pa računam v nemščini. (Smeh.)
Življenje v Nemčiji vas je močno zaznamovalo – obožujete nogomet, aktivno ste vpeti v avtomobilsko industrijo.Tega ne morem zanikati. Kolega iz Volkswagna mi je enkrat dejal, da sem verjetno najbolj nemški Slovenec, kar jih obstaja. Res je, življenje v Nemčiji me je zaznamovalo, upam, da predvsem v dobrem. V Sloveniji se sicer da krasno živeti, a bi se lahko še veliko bolje, če bi imeli nekaj več nemške discipline in odgovornosti.
Ali kdaj obžalujete, da Slovenci nismo bolj podobni Nemcem?Da, marsikdaj. Seveda pride do situacij, ko si rečem, kako togi so spet ti Nemci, sami pa znamo z našo balkansko preteklostjo določeno situacijo bolj fleksibilno rešiti. Toda razvoj v Sloveniji v zadnjih letih je pokazal, da bi nam prišlo prav malce več nemških kot pa balkanskih elementov. Seveda tudi v Nemčiji ni vse idealno, bi se pa od nemškega sistema dalo marsikaj dobrega naučiti.
Nekoč ste dejali, da smo Slovenci podobni najstniku, ki je hitro postal polnoleten in svoboden ter zato počne neumnosti.Ko smo postali samostojna država, smo bili naenkrat odgovorni sami zase, prej smo vselej živeli v okviru večjih skupnosti, glavne odločitve so sprejemali drugje. To, da smo si leta 1991 izborili svojo državo, je fantastično, toda zadnja leta so pokazala, da si nismo bili čisto na jasnem, kaj bi z novo svobodo počeli. Sledile so neumnosti pri lastninjenju, menedžerskih prevzemih in razpasla se je sistemska korupcija, ki nas danes duši vsepovsod.
Ob začetkih samostojnosti so nam obljubljali, da se bomo čez desetletje tudi po zaslužku približali nemškemu povprečju, a nas do tja čaka še dolga pot.Kar se zaslužka tiče, smo res še precej daleč od Nemčije, na ravni stroškov smo pa že povsem tam: ko si kupiš čevlje ali obleko, te to lahko stane celo več kot v Nemčiji. Smo pa bili na dobri poti, da bi se jim tudi pri zaslužku približali. Mehurček uspeha je relativno dolgo trajal, nato pa žal počil. Ko nam je šlo najbolje, bi potrebovali odgovorne državnike, ki bi rekli, fantje, določene zadeve moramo urediti, tudi če trenutno morda niso urgentno potrebne. Leta 2007 in 2008, ko smo bili na vrhuncu in bi bilo še najlažje doseči temeljne strukturne spremembe – pokojninsko reformo, zdravstveno reformo ali reformo trga dela – nismo bili dovolj pametni in enotni, da bi to storili in smo vse skupaj preložili za nedoločen čas z znanim izidom.
Je to naš največji greh, da smo naivno vse niti igre prepustili politikom, ki jih zanima zgolj osebni interes in se v vodenje države nismo vključili aktivneje?Vsi državljani se moramo prijeti za nos: imamo tisto oblast, ki smo jo sami izvolili, zato smo odgovorni vsi. Je pa seveda odgovornost toliko večja pri tistih, ki bi morali sprejeti odločitve, pa jih niso.
Navijate za Bayern iz Münchna, ki po prihodkih sodi med visoko rastoča in dobičkonosna podjetja, športna klubska scena v Sloveniji pa je z redkimi izjemami vredna pomilovanja. Zakaj ne znamo niti posnemati dobrih praks?Tudi v Sloveniji imamo primere dobre prakse. Poglejmo na primer minulo evropsko prvenstvo v košarki, ki je pozitiven primer, kako je moč stvari narediti dobro in tudi dobičkonosno. Večje promocije za košarko in Slovenijo bi si težko želeli. Žal pa je v Sloveniji problem, da pri velikih projektih denar odteka in te stranske tokove moramo prerezati. Potem bo tudi več dobrih praks.
Delate za podjetje, ki je v tuji lasti. Slovenci se na vse kriplje trudimo, da tujcev v imenu nacionalnega interesa ne spustimo na naša tla. Kakšna je vaša izkušnja?Vesel sem, da imamo tuje lastnike. Ni se nam potrebno ukvarjati s politiko in komu nameniti kakšen denar, da bo mir, temveč zgolj s poslom. Lani smo praznovali 20 let in v tem času smo plačali 41 milijonov evrov samo davka na dobiček. Država ima veliko od naše uspešnosti. Praviloma so tuja podjetja odlično upravljana, poznamo ogromno pozitivnih primerov. Nedvomno obstajajo tudi odlični slovenski lastniki, vendar nekaj je jasno: naša država je slab lastnik in t. i. nacionalni interes lahko enačimo s sistemsko korupcijo. Prvi korak nazaj k poti uspeha je brezkompromisna privatizacija državnih podjetij.
Beseda recesija sodi v zadnjih nekaj letih tudi v Sloveniji med najpogosteje izgovorjene. Toda avtomobili, na primer, se še vedno prodajajo, če ne drugače, na silo, preko enodnevnih registracij. V čem je sploh smisel tovrstnega početja?To je samo kozmetika, v resnici se v Sloveniji iz leta v leto proda manj avtomobilov. Nekateri uvozniki imajo vezane bonuse na število registracij, mi na primer jih nimamo. Smo pa del te zgodbe in ji moramo slediti, ker ne želimo »na papirju« izgubljati tržnih deležev, ki smo jih v realnosti osvojili. Konkurente smo že večkrat pozvali, da bi s tovrstno prakso končali, a smo naleteli na gluha ušesa.
Med šestimi znamkami, ki jih tržite, sta tudi prestižna Porsche in Audi. Imam občutek, da si marsikdo v teh časih tako dragega avta ne kupi zgolj zavoljo občutka nekakšne krivde in lova na čarovnice.Absolutno je temu tako in osebno poznam veliko strank, ki bi želele voziti avto višjega cenovnega razreda, a si rečejo, da si ga v teh časih zaradi učinkov na okolje ne morejo privoščiti. So pa ljudje postali bolj racionalni, zunanji imidž za večino ni več tako pomemben.
Se še spominjate konca devetdesetih, ko so bili avtomobili za Slovence nekakšen fetiš in so brezglavo zapravljali?Bili so drugi časi in potrošniki so takrat želeli marsikaj nadoknaditi. Za posel so bila to vsekakor krasna leta s hitrim in relativno lahkim zaslužkom, vendar se ne bodo vrnila.
Ste bolj čustven ali razumen človek? Ker ravno tehtanje med čustvi in razumom pri nakupu avtomobila najbolj pride do izraza.Avtomobil sproža čustva in jih vedno bo. Ko slišim zvok zmogljivega bencinskega motorja, mi gredo dlake pokonci. So pa časi, ko je stranka prišla v salon, razmišljala o družinskem avtu in se odpeljala s kabrioletom, minili. Še dobro, da znajo ženske pri nerazumnih odločitvah brzdati moške.
V Sloveniji, sploh v podjetjih v državni lasti, vlada plačna neenakost. Ste za to, da bi bila plača direktorja v tovrstnem podjetju omejena s plačo predsednice vlade?V osnovi se mi zdi neka vsiljena regulacija plač poslovodstev velik nesmisel, ki le še dodatno provocira korupcijo. Sicer so številni direktorji in tudi nadzorniki v državnih podjetjih dokazali, da niso zmožni odgovornega ravnanja in dogajali so se pravi razvrati. A tega problema ne bomo rešili z regulacijo plač. V tržnem gospodarstvu mora trg poskrbeti za pravilne plače in nihče drug.
Bomo kdaj dočakali vrhunskega menedžerja namesto politika na mestu predsednika vlade? Ali pa bi se različni lobiji hitro organizirali in ga vrgli s prestola, če bi dregnil vanje?Odpor bi bil verjetno izjemen. Razne vlade so vedno prijazno poslušale gospodarstvenike, a se je pri tem končalo. Veliko je lobijev v ozadju, ki imajo le en interes – lastno korist. In spet smo tam: dokler so velika podjetja, ki upravljajo z velikimi sredstvi, v državni lasti, bodo tudi lobiji imeli močno besedo. Ko bodo ta podjetja prešla v zasebno last, bodo lobijem odvzete igračke in njihov vpliv bo postopoma usahnil. Ali se bo to zgodilo in kdaj, ne vem. Vem le, da je to edini izhod za Slovenijo.
Ker učinke vseh teh reform in novih davkov, skratka zategovanje pasu, bi lahko potrojili, če bi se resneje lotili največje nadlege, sive ekonomije, ki na letni ravni po nekaterih ocenah znaša 10 milijard evrov.Ko »uradna« ekonomija odpove, bije pač ura sive ekonomije. Na vprašanje, kako povečati proračunske prihodke, konkretno, kako spodbuditi gospodarstvo, tudi po enem letu nove vlade nismo dobili odgovorov. Razen uvedbe novih davkov ni bilo veliko novega. Obratno pa smo se menda v enem letu na novo zadolžili za enak znesek, kot so znašali vsi davčni prihodki. To kaže, da odhodkovne strani še vedno ne obvladujemo. Dokler funkcionira Evropa, bodo tudi naši izvozniki in zadnje napovedi o rasti slovenskega BDP gredo v največji meri na račun izvoza. Upam, da se vlada tega zaveda in bo sprožila procese za nujno potrebne strukturne reforme. Reforme, ki si resnično zasluži to ime, pa za enkrat še nisem videl.
Zadnje čase je modno razmišljati o prijaznosti do okolja. Minister za infrastrukturo Samo Omerzel električni avto razglaša kot idealni drugi avto v slovenskem gospodinjstvu, a očitno ne ve, da tovrstni avtomobili stanejo več denarja, kot ga mnogi lahko odštejejo za prvi avto.Okolje moramo čuvati, o tem ni dvoma. Vendar marsikatera družina danes ne ve, kako bi si skuhala jutrišnji obrok, kaj šele, da bi se spraševala, ali naj avto poganja bencin, dizel ali elektrika. Vprašajmo se raje, kako ustvariti učinkovito in pravično državo, potem bomo reševali druge zadeve. Želel bi si, da bomo Slovenci enkrat dosegli kritično stopnjo nezadovoljstva in rekli, da nam je dosti.
So električni avtomobili prihodnost?Električni avtomobil je prihodnost, ki pa je še precej oddaljena od današnjega dne. Da bo električni avto postal komercialno zanimiv, bo minilo še vrsto let. Veliko je tehničnih in infrastrukturnih težav. Dokler je toliko dražji od običajnega vozila, ni komercialno zanimiv. Seveda pa tudi klasična tehnologija ni izčrpala vseh svojih možnosti; danes je na trgu že avtomobil, ki porabi le tri litre goriva, kar je bila še pred petimi leti utopija.
Kitajska postaja zgodba o uspehu – nas je zato treba biti vsaj malce strah?Če smo se pred 40 leti smejali Japoncem, pred 20 leti Korejcem, se danes smejemo Kitajcem. Toda oni bodo v doglednem času številka ena v ekonomskem smislu, kitajski avto pa bo resna konkurenca, v to sem prepričan.
Recesija je za večji del sveta že pozabljena beseda. Kaj pa še čaka nas, Slovence?Vse kaže, da prihajajo bolj prijazni časi. Vendar dokler domačih nalog ne bomo opravili – da bi prepoznali, katere so nujne, ni potrebno imeti Nobelove nagrade – se Slovenija ne bo dvignila in zacvetela kot bi lahko.
