Boštjan Noč

Čebelarska zveza Slovenije (ČZS) si je zato zastavila cilj povečati pridelavo, to pa seveda pomeni, da se bodo morali čebelarji dodatno izobraziti na področju boljšega izkoriščanja paš, predvsem boljšega izkoriščanja smrekovih paš, da bodo morali imeti urejene dostope do gozdov in da jim bodo tudi pristojna ministrstva morala prisluhniti. Kot pravi predsednik zveze Boštjan Noč, ki je tudi sam čebelar z dušo in srcem, ne zahtevajo nič takšnega, kar bi finančno obremenilo državni proračun. Želijo samo, da odgovorni prisluhnejo njihovim predlogom in z malo dobre volje omogočijo, da bo čebelarstvo tudi v prihodnje pomembna in uspešna gospodarska dejavnost. Predvsem pa, da bo tisti, ki bo na oblasti, končno začel zmanjševati nepotrebno birokracijo.

Veseli smo, da se tudi v času gospodarske krize čebelarstvo razvija. V vseh teh letih nismo zaprli niti ene čebelarske trgovine, smo pa odprli nekaj novih delovnih mest. Precej ljudi, ki so se prej ukvarjali z drugimi dejavnostmi, se je preusmerilo v čebelarstvo, zato me ne preseneča, da je bila na letošnjem strokovnem sejmu v Celju udeležba razstavljavcev rekordna. Tam smo med drugim razpravljali o čebelarstvu v tretjem tisočletju. To pomeni, da ne gledamo nazaj, ampak razmišljamo samo, kako bi napredovali in bili še boljši. Slovensko čebelarstvo je med najbolje organiziranimi v svetu in to predvsem zaradi odličnega dela čebelarskih društev na terenu. Svet ceni slovenske čebelarje!

Čebelarji smo zadovoljni, ker letos pozimi resnično skoraj nikjer v Sloveniji ni bilo propadov čebel. Tudi lanska letina je bila dobra. Bila je letina hojeve paše, kar se redko zgodi. Po besedah izkušenih čebelarjev se to zgodi enkrat do dvakrat na generacijo. Žal pa bo, kot kaže, letošnja letina katastrofalna. Akacijevega in cvetličnega medu praktično ni. Zelo slabi obeti so tudi za gozdne vrste meda. Bojimo se, da letos medu sploh ne bo. Ta mesec, ko je bujno cvetenje, moramo čebele krmiti, da sploh preživijo. Krmiti smo jih morali tudi prejšnji mesec. To je resnično katastrofa. Država žal ničesar ne naredi na področju kostanjeve šiškarice. ČZS je že apelirala na ministrstvo za kmetijstvo in okolje, naj se, tako kot v sosednjih državah, sprejmejo ukrepi, sicer kostanja kmalu več ne bo. Veseli pa nas, da je država spoznala, da je ob naravnih nesrečah treba pomagati tudi čebelarjem. Na področju svetovnega čebelarstva, ki ga vodi Apimondija, smo dobili posebno priznanje oziroma nalogo voditi komisijo za čebelarski turizem. To dokazuje, da smo pri kreiranju čebelarskega turizma vodilni na svetu. Lani se je zgodilo veliko pozitivnih stvari. Čebelarji so imeli ogromno težav s hudo gnilobo, vendar nam je uspelo število žarišč zmanjšati s 137 na komaj enajst.

To je res, vendar nas čaka še drugi del. Pred nami so izvedbeni programi, ki jih bo treba tudi finančno podpreti. Takrat bomo videli, ali so poslanci in predstavniki ministrstva res mislili iskreno, ko so govorili, kako pomembna je omenjena resolucija. Trenutno je v pripravi izvedbeni del.

Minister Dejan Židan je to pobudo sprejel in jo je predstavil na svetu ministrov EU. Ministri so jo soglasno sprejeli in veseli smo, da je predlog ČZS naletel na odobravanje vse Evrope. Prepričan sem, da bo že prihodnje leto večina držav Evrope imela medeni zajtrk na isti dan. To pobudo smo dali zato, ker se vsi zavedamo pomena uživanja čebelarskih izdelkov in zajtrkovanja, po drugi strani pa tudi zato, da v Evropi okrepimo zavedanje, kako pomembno je, da s čebelo in čebeljimi izdelki ravnamo skrbno.

Ministrstvo za zdravje na področju legalizacije apiterapije in oblikovanja kompleta za prvo pomoč ob pikih čebel še vedno ni naredilo ničesar. Čebelarska zveza ne bo prevzela krivde, če se bo kdaj zgodilo kaj tragičnega. S prstom bomo pokazali na tistega, ki že leta ignorira našo pobudo. Vedno se vrtimo okoli vprašanja, kako imajo to zadevo urejeno v Evropi. Ampak nas ne zanima, kako je v Evropi. Zanima nas Slovenija, sicer pa sem osebno prepričan, da bi nas v drugih državah posnemali. Na Hrvaškem je pred kratkim zaradi pika čebele umrl čebelar.

To, kar država zdaj počne, je uničevanje dopolnilnih dejavnosti v celotnem kmetijstvu in ne samo v čebelarstvu. Prispevek je dvignila s slabih šest na 32 evrov mesečno. Nedopustno je, da morata majhen kmet in čebelar, ki jima je dopolnilna dejavnost namenjena, na leto plačati okoli 400 evrov prispevka, medtem ko imata prihodka okoli 1000 evrov. In kaj so s tem naredili? Nič dobrega. Spet se bo prodajalo na črno. Na naše opozorilo, da je to nesprejemljivo, se nihče ne odzove.

Ne, nismo. Že pet let nas na ministrstvu za kmetijstvo vlečejo za nos in obljubljajo, kako bodo uredili področje dopolnilnih dejavnosti v čebelarstvu, ki so povezane s čebelarskim turizmom, apiterapijo, peko medenjakov in pridelavo drugih čebeljih izdelkov. Nestrpno čakamo na novo uredbo, ki pa je ni in ni. Vsako leto nam rečejo, da bo letos, potem pa mine leto dni in spet rečejo isto. Zdaj so nam dejali, da bo junija, ampak vem, da ne bo tako in da bomo čakali vsaj še leto ali dve, pa čeprav jih prosimo samo, naj v uredbi spremenijo eno besedo. Ostali kmeti imajo možnost dopolnilne dejavnosti »ogled na kmetiji«, čebelar pa ogleda čebelarstva ne more imeti. Na svetovnem kongresu promoviramo čebelarski turizem, doma pa ga legalno ne moremo tržiti. To je res absurdno!

Res je, brezplačnih zdravil ne bo, smo pa zato toliko bolj veseli, ker smo bili povabljeni v pogajalsko skupino z dobavitelji zdravil. Žal monopol na tem področju onemogoča nabavo zdravil po primerljivih cenah z ostalimi državami Evrope. Prav tako v Slovenji ni urejeno, kdo naj bi imel na zalogi zdravila za čebele.

Sodelujejo lahko vsi, tudi tisti, ki imajo samo en panj. Ni pomembna količina, ampak kakovost. Gre namreč za pridelovanje medu, ki dosega strožje kriterije kakovosti. Govorimo o medu vrhunske kakovosti, ki je sad neokrnjene narave, dar naše kranjske sivke in tisočerih raznovrstnih rastlin, ki rastejo pri nas. Čebelarje želimo spodbuditi, da bi se jih čim več vključilo v sistem in da Slovenija ne bo znana samo po kranjski čebeli, ampak tudi po slovenskem medu. Doslej se jih je vključilo okoli 350. Če jih čez leto dni ne bo vključenih vsaj tisoč, si bomo morali priznati, da delamo slabo in da naši čebelarji niso začutili, da je to njihova priložnost za jutri. Danes se da še vse prodati, toda ko bodo drugi dosegli našo raven kakovosti, bomo morali biti korak pred njimi. In o tem moramo razmišljati že danes. Slovenski porabnik želi sledljivost, nadzorovano pridelavo in zagotovljeno kakovost. Vse to jim omogoča blagovna znamka Slovenski med, ki je naša glavna konkurenčna prednost.

To bi bilo dobro vprašanje za ministrstvo. Konec leta se koncesija po sedmih letih izteče, zato se z objavo razpisa mudi. ČZS ima zaposlene ljudi za izvajanje javne svetovalne službe. Kaj bom naredil, če koncesija ne bo pravočasno podeljena? Naj dam ljudem odpoved? V državi si očitno predstavljajo, da se lahko nekatere stvari delajo kar brez pogodbe. Jaz si ne upam prevzeti odgovornosti za stroške ČZS v višini 50.000 evrov, ki jih potrebujemo za plače. Če bi kaj takega naredil, bi me zaprli. Nujno je, da s postopki pohitijo, da bomo vedeli, pri čem sploh smo in kdo bo imel koncesijo. Koncesionar za novo obdobje mora biti znan septembra!