Boštjan Mencinger

Letos je imel neverjetno lepo službo: skoraj vsak dan je lahko občudoval sneg. Povrhu od snega tudi živi. In s snegom tudi. Ker je bila na Voglu nad Bohinjem zima manj zelena kot drugod po državi, je seveda zadovoljen.

Verjetno sem res kar redkost. Zagotovo pa je to prednost pri odnosih z ljudmi in prilagajanju okolju. Bohinjci smo pač posebni, samosvoji. Ko pride nekdo povsem na novo in od drugod, mora to dojeti in sprejeti. In še posebno je pomembno, da ga tu sprejmejo ljudje, to pa včasih traja. Sam sem Bohinjec, iz vasi Kamnje.

Prek Ljubljane sem prišel nazaj v rodni Bohinj. Precej časa sem delal pri Financah, kjer sem bil finančni analitik, živel sem v Ljubljani. Potem sem dobil delo v domačem režijskem občinskem obratu in tako je bilo kar logično, da sem se prijavil na prosto delovno mesto, kjer sem imel po svojem mnenju prednost zaradi tega, ker poznam to okolje, Vogel, Bohinj, tudi težave.

Nočem preveč soditi o časih pred mano. Lahko pa smo vsi skupaj izredno veseli dejstva, da smo imeli za leto 2012 dobiček. Skromen, a vendarle. In za lansko leto lahko napovem, da smo ga povečali. To je eden kazalnikov, kaj delamo in kako. Številke so eno, ljudje pa drugo.

Rad imam to okolje in ljudi. Kot direktor pa sem najbolj ponosen na to, da smo dosegli preobrazbo, katere podlaga ni vedno samo denar. Res pa je, da ljudem ne moreš vedno plačevati s pohvalo. Zato smo razdelili božičnico in zato lahko zagotovim za uspešno sezono tudi nagrado. Kajti na svoje sodelavce sem res ponosen, rad delam z njimi. Spoznali smo, da je treba smučarje pozdraviti, ko pridejo v gondolo, da je veliko majhnih stvari podlaga za skupni uspeh. Na pravi poti smo, o tem sem prepričan.

Zagotovo. Na Voglu smo združili koče, brunarice. Prevzeli smo dve in dve kupili. Gostinstvo je torej nov pomemben del našega podjetja. To se da ponazoriti s tem, da zaposlujemo že več kot 90 ljudi. Res jih precej dela sezonsko, a v Bohinju je v turizmu tako delo mogoče kombinirati z drugim v poletni sezoni. Vogel je postal tudi z odprtjem hotela Ski in boljšo ponudbo obiskovalcem prijaznejši, več ponujamo. Dobiček podjetja po petih letih je bil logična posledica.

Voglu namenjam res velik del svojega časa, delovni dan redko traja osem ur. Energijo in zagon skušam prenašati na ljudi, ki jih cenim, in ustvarili smo dobre medsebojne odnose. V bohinjskem turizmu nas je kar nekaj mlajših, ki skušamo spremeniti tudi mnogokrat krivično negativno sliko.

Ne bežimo od dejstev. Toda hotelirji in vsi drugi v turizmu počasi sledimo tujemu preizkušenemu modelu. Žičnice so del celotne ponudbe, hoteli prav tako. Šele tako lahko kaj naredimo. Zdaj je naša želja, da v trženju nastopamo bolj celostno, manj razdrobljeno, kar pa je slovenska lastnost, ne samo naša.

Ne, z zavodom TNP dobro sodelujemo. Ko je treba sodelovati pri uresničljivih projektih, skupaj iščemo rešitve. Potem je mogoče kolesarjenje po Žagarjevem grabnu, najdejo se rešitve za na videz nerešljive težave. Jasno pa je, da bo država s pripravo ustreznega načrta, s katerim močno zamuja, opredelila razmerja človeka do narave tudi na Voglu.

Ne nujno. Triglavski narodni park je bil mnogokrat preveč tog okvir, za nas pa je ključno jasno vedenje, kam vodi razvoj. Mi lahko danes prepeljemo 2500 smučarjev, največ 3000. Če bi nam uspelo v prvi fazi posodobiti naprave na Zadnjem Voglu in urediti umetno zasneževanje, bi bili velik korak naprej. Širitev pa bi bila proga do Ribčevega Laza s 1000 metri višinske razlike in potem bi imel Vogel 30 kilometrov prog. Nič megalomanskega, a z jasnim razvojnim potencialom. Za začetek bo dobro, če bomo vsaj za del Vogla zagotovili snežne topove. Vodo bi pripeljali po Žagarjevem grabnu in na enak način odpeljali odplake. To bi bil vendarle tudi prispevek k ohranjanju okolja, lepe narave. Ta je bila in je ter bo prvi bohinjski turistični adut.

Trdim, da se bomo dopolnjevali. Bohinj je kot kraj zimskega turizma precej nazadoval. Toda to lahko spremenimo. Izredno blizu smo mednarodnemu letališču, vlak vozi do smučišč. Rusi množično odhajajo smučat v Andoro in jih tri ure vozijo z letališča v Barceloni do smučišč. Slovenija se včasih sploh ne zaveda prednosti, ki jih imamo – še slabše jih izkoriščamo. Turizem pa je prihodnost, v Bohinju še posebej.

Zagotovo mnogi že, mnogi še bodo. Tudi mi ne moremo zaposliti vsakogar, potreben je izbor. Kdor pa hoče delati v turizmu, ima pri nas precej možnosti. Mi smo jih iskali kar nekaj deset, pa se je izšlo! Delavni, sposobni so dobrodošli.

Da bi bilo še vreme malo lepše... Res je, da smo bili eni redkih s snegom ob novem letu in januarja. Prišli so gostje iz Srbije, Hrvaške, ne moremo se pritoževati. Mnogi pa na smučanje ob zeleni zimi niso niti pomislili, spletno preverjanje vremena tudi prinese presojo vsakomur. Zato ne bo rekordov, a poslujemo dobro. Zame je pomembnejše to, da smo bolj odprti, prilagodljivi. Ko vidimo, da bo obisk množičen, prej poženemo naprave, odpremo še eno blagajno. Majhni premiki, veliki učinki pri ljudeh, ki ne čakajo v nedogled in doživijo še pred smučanjem gostu primeren sprejem.

Sam sem optimist. Tudi v Bohinju. Črnogledost, pesimizem, neprestano ponavljanje negativnosti nam ne koristijo. Saj ni treba olepševati, treba je pač delati, da bo bolje. Prav zaradi tega sem se sam lotil tega izziva in resnično sem vesel, če tako jemljejo svoje delo moji sodelavci. V relativno kratkem času smo pokazali, da je lahko bolje. Pri tem si ne lastim zaslug, ker je v turizmu resnično nemogoče, da bi bile spremembe povezane s posamezniki. Kako hitro znamo reči, da pri sosedih kraj diha skupaj, da so cilji skupni in je potem tudi dobiček za vse.

Znani pogoji za naše delo so prvi pogoj. Ko bo država za to poskrbela z ustreznim načrtom, bomo iskali sredstva. Največji lastnik Žičnic Vogel je družba KD z okoli 45 odstotki. Ampak: sloviti Kronplatz je bil pred 40 leti prazen hrib, danes pa je pojem urejenosti, tudi obiska in dobička. Za projekte, ki so na zdravih temeljih, bodo vlagatelji vedno našli denar.

Vesel sem, da imamo mnogi v Bohinju podobne poglede, načrte in tudi skušamo sodelovati. Mladi so na vodilnih mestih v nekaj hotelih, v turistični organizaciji, kampu in morda je tudi to dobro znamenje, da se v Bohinju stvari lahko spremenijo. Jasno je, da nam zavoro pomeni pomanjkanje vlaganj v hotele oziroma tudi žičnice. A se stvari spreminjajo, napredek v Bohinjski Bistrici nam to nazorno pokaže. Spremembe niso dobre, ker so spremembe, ampak ker uresničujejo cilje, povezujejo interese. V našem podjetju pa smo zaposleni sami odgovorili na svoje dvome. Enostavno smo vsi skupaj dojeli in sprejeli, da moramo napredovati, ne samo tarnati. Nikoli ne bo manjkalo niti drugačnih ocen in tudi to je treba sprejeti. Moja temeljna naloga je, da zaposlene motiviram za to in da jih znam za uspehe tudi ustrezno nagraditi. Kakšne velike modrosti niso potrebne, čisti odnosi veliko odtehtajo.