Borut Pahor je prvi slovenski politik, ki bo v svoj življenjepis zapisal vse tri najvišje funkcije v državi: bil je predsednik državnega zbora, premier, tik pred božičem pa se seli v predsedniško palačo. Sodeč po Pahorjevi biografiji, objavljeni na spletni strani SD in na njegovi predvolilni spletni strani, so mu angeli na poklicni poti prvič priskočili na pomoč leta 1990, ko je bil izvoljen v republiško skupščino. Dela in funkcij v enopartijskem sistemu namreč – tako kot mnogi (zlasti pomladni) politiki – ne omenja. Tako zaman iščemo navedbe o njegovem pripravništvu v CK ZKS, ki ga je tedaj vodil Milan Kučan, prav tako ni zabeleženo, da je postal s 26 leti najmlajši član slovenskega CK, nato pa član njegovega predsedstva...
Še vedno pa ima v Pahorjevem življenjepisu pomembno mesto njegovo vodenje SD. Čeprav ga delegati na kongresu junija letos niso ponovno potrdili za predsednika stranke in je Igor Lukšič kot Pahorjev protikandidat nujnost svoje izvolitve utemeljeval z besedami, da mora stranko prevzeti nekdo, »ki ima večji intelektualni potencial«. A Borut Pahor ni zamerljiv, Lukšič pa je v zadnjega pol leta svoje mnenje o Pahorju vsaj v javnih nastopih bistveno spremenil. »Danilo Türk je res dober kandidat samo takrat, kadar Borut Pahor ne tekmuje,« je primerjal kandidata, ki ga je SD podpirala na prejšnjih, in njihovega aduta na tokratnih predsedniških volitvah.
Nesoglasja s stranko
Vodenje socialnih demokratov je Pahor prevzel po tem, ko je stranka na volitvah leta 1996 padla pod 10 odstotkov. Tedaj so namreč v vodstvu ocenili, da je čas za mladega in večjemu krogu volilcev všečnega predsednika, »nekakšnega Marjana Podobnika na levici«. A je trajalo kar deset let, da se je SD približala priljubljenosti svojega predsednika; zasluge za to pa je mogoče pripisati predvsem razpadu LDS, po katerem so postali socialni demokrati edina alternativa na levici.
SD in Pahor sta dolga leta nujno potrebovala drug drugega, pogosto pa delala drug mimo drugega. Predvsem Borut Pahor mimo stranke. Zadnje dejanje doslej, ko so bili socialni demokrati njegovi ujetniki, so bile včerajšnje predsedniške volitve. Pahor je namreč na kongresu SD, na katerem je izgubil tekmo za predsednika stranke, sporočil, da bo (njen) kandidat za predsednika države in ji manevrskega prostora tako rekoč ni dopustil. In čeprav se je tokratno sodelovanje sodeč po zadnjih javnomnenjskih raziskavah stranki vsaj na kratek rok izplačalo, mnogi njeni predstavniki ne skrivajo želje, da bi se s Pahorjevim odhodom na Erjavčevo odvisnosti od svojega dolgoletnega predsednika vendarle rešili.
Tudi na eno od treh najpomembnejših funkcij, na čelo državnega zbora, je Pahor leta 2000 prišel mimo volje SD, ki ga je želela videti v Drnovškovi ministrski ekipi. Kakšnega opaznejšega pečata tej funkciji ni dal; v boljši luči so si ga zaradi poskusov ugajanja politični manjšini zapomnili v takratni opoziciji. Najhujša Pahorjeva napaka (po mnenju nekaterih pa celo namerna poteza) v času vodenja parlamenta je vsekakor bila, da je za nekaj ur zamudil rok za vložitev zahteve za presojo morebitnih protiustavnih posledic zavrnitve tehničnega zakona o izbrisanih na referendumu, ki so ga zahtevali poslanci SDS. S padcem zakona so se krivice izbrisanim še poglobile.
Izhod v sili
Vendar pa mandata predsednika parlamenta Pahor ni dokončal. Čeprav je kandidiral na repu liste, so ga volilci s pomočjo prednostnega glasu izvolili za evropskega poslanca. Prav tako tudi ni dokončal premierskega mandata. V parlamentu je bila njegovi vladi izglasovana nezaupnica, s čimer se je odprla pot za prve predčasne volitve.
Ves čas Pahorjeve vlade je bilo jasno, da se je levici za sodelovanje pod njegovim vodstvom uspelo dogovoriti zgolj zato, ker je edini lahko premagal Janeza Janšo, v njegovo sposobnost, da bo kos premierski funkciji, pa niso verjeli. Delovanje prejšnje vlade so tako spremljali nenehni spori v koaliciji, svoje je dodalo opozicijsko rušenje vseh vladnih projektov, pa zahteve različnih gospodarsko-političnih navez. In seveda – Borut Pahor s svojimi nenehnimi in večkrat klovnovskimi javnimi nastopi ter nepremišljenimi izjavami v slogu, da s 3000 evri plače ne more preživeti meseca. Tako je podpora Pahorjevi vladi po raziskavi Ninamedie pred glasovanjem o zaupnici padla celo pod deset odstotkov. A novoizvoljeni predsednik republike razloge za padec svoje vlade vidi drugje – v stricih iz ozadja, ki jim ni omogočil »regeneriranja njihovega položaja, vpliva in moči«. Vendar pa imen teh stricev ne želi razkriti. »Ne zato, ker nisem pogumen, ampak zato, ker nisem neumen,« poudarja in dodaja, da bi s tem povzročil »kregarijo brez konca«.
Zagotavlja, da bo avtonomen
Glavni adut, na katerega je v tokratni predvolilni kampanji igral Borut Pahor, je namreč povezovalnost. Hodil je med ljudi in opravljal najrazličnejša komunalna, gradbena, vzdrževalna... dela, napovedal je umirjanje političnih strasti, Janšo in Jankovića naj bi kot predsednik republike »posedel« za skupno mizo... Ni sicer razkril, kako mu bo to – tudi glede na dosedanji vzvišen odnos predsednikov največjih strank do njega – uspelo. So pa javnosti ob prevladujočem občutku nepremostljive politične sprtosti te besede zvenele pomirjujoče. Nedvomno pa so k Pahorjevi zmagi pomembno prispevale tudi njegove retorične sposobnosti, dejstvo, da neposredno ni bil vpleten v korupcijske zgodbe, prevladujoče prepričanje o njegovi osebni poštenosti pa tudi (še zlasti zaradi slabega dela sedanje ministrske ekipe in njene ideološke nestrpnosti) vse bolj bledeč spomin na neučinkovitost prejšnje vladne ekipe...
Predsednik države sicer nima večjih pristojnosti, se pa ob Pahorjevi izvolitvi poraja predvsem dvom, ali bo – tudi glede na njegovo dosedanjo fasciniranostjo nad močjo Janeza Janše in glede na razmišljanja o neobstoju alternative sedanji vladi – sposoben uporabiti moralno avtoriteto, ki naj bi jo dajala funkcija predsednika republike, za kritično opozarjanje na napake Janševe vlade. Pahor zagotavlja, da bo avtonomen predsednik. Ob svoji včerajšnji izvolitvi je napovedal celo začetek novega časa in novega upanja...
