Vsem, ki sodelujejo pri pripravah, čestitam, saj so že doslej delo opravili imenitno in ni nobenega razloga, da ga ne bi tako tudi dokončali. Govorim o organizaciji, odmevnosti, pojavnosti in predstavitvi prvenstva. Vse je odlično. Leta 1970 smo svetovno prvenstvo izpeljali z veliko manj denarja, amatersko. Za »plačilo« smo dobili pokal, ki sem ga kot generalni sekretar takratnega organizacijskega odbora dobil v varstvo.
Je prišel kdo zdaj k vam po nasvet?Neposredno ne, smo pa v stalnem stiku, ker so prireditelji izjemno pozorni, posebno do mene in tudi do drugih, ki so ustvarjali pogoje, da je lahko Slovenija danes ne samo gostiteljica prvenstva, ampak tudi v športnem smislu kandidatka za eno od prvih mest.
Mislite, da je kolajna dosegljiva?Seveda. Je pa res, da v tekmovanju ni nobenega jamstva. Večina ekip je vrhunskih, zato bo uvrstitev odvisna od trenutka navdiha in od koordinacije med fanti. Mislim, da je slovenska ekipa zmožna osvojiti medaljo, tudi zlato.
Kaj pa Španija?S Španci imamo, posebno v Ljubljani, izkušnje, ki potrjujejo, da jih lahko premagamo. Spomnimo se, da je Olimpija leta 1962 v Tivoliju na tekmi pokala državnih prvakov premagala Real iz Madrida, in to v času, ko so bili njeni igralci popolni amaterji, Realovi pa profesionalci in prvi v Evropi. Španija je premagljiva. Upam, da bodo imeli naši fantje dovolj samozavesti in da ne bodo spoštovali nobene avtoritete, ker je ni.
Se vam zdi kotizacija, ki jo je morala Slovenija plačati Fibi Europa (tri milijone za pristojbino in 3,5 milijona za zakup oglasnega prostora), pretirana?Leta 1970, ko je Ljubljana gostila svetovno prvenstvo, organizatorji mednarodni košarkarski zvezi nismo plačali nobene kotizacije. Politika Fibe je bila, da je prireditelje izbirala po strogih kriterijih v interesu razvoja posameznih regijskih zvez. Tolikšna kotizacija je zato nemogoča. Ta Fiba s tem pristopom demantira politiko tiste Fibe, ki je ustvarila košarko. Če se prav spomnim, smo leta 1970 z vstopninami pokrili 60 odstotkov vseh stroškov. Od države nismo dobili nič. Jaz osebno sem bil pri Mitji Ribičiču, takratnem predsedniku zveznega izvršnega sveta, v Beogradu, a nismo dobili niti dinarja. Se pa da veliko narediti z dobro voljo in prostovoljnim delom.
Bili ste košarkar, trener, selektor, košarkarski funkcionar, snovalec športnih objektov, tudi organizator velikih športnih prireditev, športni novinar, uspešen podjetnik... Kaj od tega je bilo najtežje in kaj najlepše?Verjetno sem imel malo sreče: kar koli smo počeli, je šlo razmeroma v redu. Bili so tudi porazi, a je bilo veliko več zmag in končni rezultati so bili kar luškani. Razlikovanja, kaj je bilo najtežje in kaj najlepše, pa ne bi mogel delati. Imel sem srečo, da sem vse delal v družbi prijateljev, v bratovščini, velikanskem tovarištvu in pripadnosti. V tem primeru je vse lahko. Sem pa skrbno pazil, da nisem bil gmotno odvisen od nobene športne aktivnosti, zato sem se zaposlil v podjetju Emona kot podpredsednik za razvoj.
Tudi ko ste šli kot prvi slovenski košarkar igrat v tujino, k rimski Stelli Azzurri, ste igrali brez pogodbe, ne da bi torej dobili plačilo...Drži. Takrat sem sicer imel kakih pet ponudb iz tujine, a sem Rim izbral zaradi stroke (gradbeništva, op. p.) in prijateljstva. Tam sem igral tri mesece, pol državnega prvenstva.
Toda nagrado ste vendarle dobili; soigralci so vam podarili znamenitega fiata topolina.Ja, ob odhodu sem dobil avto. Peljali so me na Foro Italico, kjer so mi ga izročili in me kar na parkirišču učili voziti, saj vozniškega izpita nisem imel. To je bilo ob dvanajstih, ob petih sem se sam odpeljal v Ljubljano. Veste, kadar je človek mlad, naredi marsikatero neumnost, a na srečo na poti ni bilo nobenih incidentov.
Danes se v košarki vrtijo veliki denarji, športniki ogromno zaslužijo, zato mnogi, tudi Slovenci, nočejo igrati za reprezentanco. Kaj menite o tem?Nikogar ne obsojam pavšalno. Domet, ambicije, želja in ljubezen so zelo individualna stvar. Ne morem pa popolnoma razumeti logike takšnega športnika. Resda igra za denar, toda to, da je popolnoma mezdni košarkar in delavec, mlademu človeku ne sme biti dovolj. Izziv tekmovanja, zmag, zastopanja države je po moji oceni vedno na prvem mestu, če je le prisotna elementarna športna kultura. Ko smo vodili reprezentanco Jugoslavije in je bila najmanjša sled pri nekom, da ne bi prišel, ne bi želel ali bi imel dvomljivo stališče do reprezentance, je bil izbrisan za vse večne čase.
Danes so izjemni zaslužki kogar koli v košarki, tudi povprečnih igralcev, vabljivi. Toda to ne bo trajalo večno. Slovenija je v tem pogledu bliže realnosti. Poglejte pa grške klube: to so napihnjeni milni mehurčki, ki bodo prej ali slej počili, saj ne morejo večno živeti z dolgovi.
V košarki menda znate vse – razen izgubiti žogo...Imel sem srečo, da sem kot dolgoletni predsednik strokovnega sveta Košarkarske zveze Jugoslavije sodeloval z vsemi vrhunskimi reprezentančnimi trenerji, od Ace Nikolića, Ranka Žeravice, Mirka Novosela, Dušana Ivkovića... Akumuliral sem vse njihovo znanje.
Jugoslovanska tla so dala številne vrhunske košarkarje in trenerje. Je za to krivo podnebje?Najprej bom povedal eno anekdoto. William Jones, dolgoletni generalni sekretar Fibe, zelo spoštovana osebnost in človek, ki je imel verjetno največ zaslug za razvoj košarke, je imel posebno simpatijo do tega dela Evrope. Rekel je, da je nemogoče, da na tem območju ne bi bili dobri košarkarji, ker je to dinarska rasa. Toda osnovni vzrok za številne dobre košarkarje in trenerje je bil izjemen sistem organizacije dela. Že v začetku smo imeli pregled nad tisoč košarkarji, ki so bili v selekciji. Potem smo to število povečevali. Učenje in selekcija nista mogla biti boljša. Poleg tega so se posrečeno sestavili različni stili igranja vrhunskih jugoslovanskih košarkarjev. Slovenec Ivo Daneu je bil zelo racionalen in precizen, Dalmatinci so imeli ogromno fantazije in improvizacije, Srbi so bili predrzni kot strela, nobenega hudiča se niso bali. Ko se je to sestavilo, je bila celota kar bogata. In ko enkrat ustvariš tradicijo, je to največji kapital, ki ga premore šport, zato imajo vse države nekdanje Jugoslavije zelo dobre košarkarske reprezentance.
Vas to, da slovensko reprezentanco vodi tuji trener, Božidar Maljković, ne moti?Popolnoma nič. Tisti, ki so izbirali selektorja, so najbrž imeli pred očmi, da bo to človek, ki ima največ možnosti, da obvlada igralce, ekipo in nasprotnika. Kar v redu so izbrali. Ranko Žeravica mi je o Maljkoviću povedal, da se je takrat, ko je začenjal, odrekel trenerskemu mestu, ki so mu ga ponudili v enem od klubov. Raje se je odločil, da bo Rankov asistent, da bi se učil. To je lepa kvalifikacija.
Po izobrazbi ste diplomirani inženir gradbeništva in oče tivolske dvorane. Vam je hudo, ker Tivoli zadnja leta živi v senci Stožic?Ne, želim si le, da bi bile Stožice, ko tam nastopajo športne ekipe, polne, ne prazne. Upam, da živimo le v prehodnem trenutku. Ta ne dovoljuje, da bi softver (športne ekipe) sledil hardveru (zmogljivostim športnih objektov). Objektov ne morejo napolniti, zato mora športna politika storiti vse, da bo uskladila softver in hardver, če se izrazim po računalniško.
Pohvalite se lahko s kar petimi diplomami o aktivnem znanju tujih jezikov, še tri obvladate brez diplome. Vam je nadarjenost za jezike prišla kdaj prav?Kar hitro sem se povsod počutil doma, saj komunikacija vlada svetu. Obvladam angleško, francosko, italijansko, rusko, bolgarsko... Jezik obvladaš takrat, ko lahko v njem pišeš približno tako kot v slovenščini. Iz znanja tujih jezikov sem imel rigorozne izpite. Ko sem bil v Rimu, sem imel vsak popoldan svojega učitelja. Bil je univerzitetni profesor italijanščine, pedanten kot sto hudičev.
Vaši košarkarski kolegi pravijo, da bi lahko bili tudi predsednik države, če bi se le odločili za to. Kakšne izkušnje imate s politiki?Ne vem, kako je prišlo do tega, da sem bil mestni svetnik v Ljubljani. Eno noč pred tem, ko sem moral na prvo sejo, nisem mogel spati. To je bilo zame travmatično. Posebej sem se bal, ker se je eden od svetnikov na vsaki seji po petkrat prijavil na vsako točko dnevnega reda. To je bilo mučenje. Jaz ne zdržim sestankov. Zame so vsi ti ljudje v politiki mučeniki.
Je pa v Sloveniji vprašanje izobrazbe zelo relativno in površno. Izobrazba ni vgrajena v temeljne razvojne in družbene odnose. Uradniki v Franciji, denimo, morajo pridobiti ogromno znanja, da lahko opravljajo svoje delo. To je prvi pogoj, a ne zadosten. Šele potem pridejo vse druge kvalitete, tudi vodstvene. In v Sloveniji kar drago plačujemo, ker je v politiki tako, kot je.
