Boris Kravanja

Napovedi so dobre, posebej če upoštevamo trenutne gospodarske razmere. Obisk je na ravni lanskega leta, mogoče celo malo boljši. Zanimivo je, da septembra pričakujemo kar nekaj avtobusov skupin, ki se bodo namenile naprej na evropsko prvenstvo v košarki. Tega nismo pričakovali, saj smo zunaj prometnic proti Ljubljani.

To za nas pomeni, da zapremo. Vse študije so pokazale, da izpad zimske sezone na Kaninu pomeni tudi zapiranje hotela Kanin. Ko ne dosegamo več določenega števila nočitev, moramo zapreti, saj nismo več rentabilni. Žalostno dejstvo, ampak tako je. Zato upamo, da bo čim prej prišlo do celovite prenove smučišča Kanin in bomo lahko povečali povprečni letni delež zasedenosti s sedanjih 35 na vsaj 50 odstotkov.

Glede kaninskega smučišča je treba zadevo pogledati širše kot zgolj na teh 40.000 oziroma, kot pravijo nekateri, 80.000 evrov. Osnovni problem je dotrajanost naprav in nakopičene težave upravljalca smučišča, družbe ATC Kanin, ki je zdaj v stečaju. Težave so bile tudi z razmerami na smučišču, z vremenom, logistiko, obiskom. Vse to je že prej kazalo na nujo prenove. Nesrečni dogodek sam po sebi je bil bolj katalizator, da se je začelo premikati naprej. Sam zato ne bi raziskoval, kaj se je zgodilo in zakaj je gondola padla. Zgodilo se je in zdaj je treba gledati naprej, prenoviti sistem in oblikovati produkt, ki bo konkurenčen drugim zimskim centrom v tujini in okolici. Poletje v Bovcu ni problematično, imamo izrazito tržno nišo, produktov ne manjka in so zgolj stvar podjetnosti posameznikov. Zima pa je povsem odvisna od tega, ali smučišče je ali ga ni. Ne verjamem, da bi bilo mogoče najti alternativo smučanju. Mogoče je problem Bovca tudi v tem, da kot turistična destinacija nima značilne organske rasti, kot jo imajo drugi zimski centri, denimo Kranjska Gora ali znani centri v tujini z dolgo tradicijo. Tradicija in danosti so tam take, da vse po malem raste. Kanin pa ni rezultat organske rasti, tu se nam je zima v sedemdesetih letih s postavitvijo smučišča zgodila čez noč in je skorajda tujek. Okrog smučišča se je nato začelo oblikovati tudi turistično gospodarstvo, ki pa je po mojem mnenju v času konjunkture preseglo zdrave okvire in smo si ponudniki postali že tolikšni konkurenti, da prihaja do dampinga cen in izključevanja. To pa za razvoj turizma ni zdravo.

Mogoče zdaj lahko celo pozdravimo to, da ni bilo organske rasti, saj drugače Kanina ne bi bilo. Kanin sam po sebi ni smučišče. Če bi po današnjih kriterijih preverjali, ali je tukaj smiselno narediti smučišče, bi bil odgovor zagotovo ne. Tako bi ostali brez zime in turizem v Bovcu bi verjetno iskal druge modele. Tipičen primer organske rasti pa je bovško poletje. Mogoče terja nekaj dodatne ponudbe, malo boljšega trženja, a je zanimivo. Produkt je, vprašanje je le, ali ga znamo dovolj dobro izkoristiti. Zimskega produkta pa nimamo. Vsak, ki se resno ukvarja s trženjem sezone, zna to povedati. Drugi centri v okolici že oktobra ali novembra objavijo datum začetka obratovanja. Turistične agencije se začnejo povezovati, iskati rezervacije. Pri nas pa je to težko. Odvisni smo od vremena in do zadnjega ne veš, kdaj boš pognal naprave. Druga stvar je, da kaninsko smučišče nima jasnega segmenta smučarjev. Na eni strani imamo zagovornike, ki pravijo, da je to freeride smučišče. A to bi težko rekli; so zime, ko praktično ne moreš iti niti centimeter zunaj prog. Na drugi strani večji turistični ponudniki poskušajo privabljati širše skupine, med njimi tudi družine, a Kanin je izrazito nedružinsko smučišče. Smučišče nima jasnega koncepta in v iskanju tega tudi vidim izziv zdaj pri prenovi.

To je res. V Bovcu je prepad med ljudmi izrazito velik. To sem občutil, ko sem po dogodku na Kaninu sklical sestanek vseh večjih turističnih zaposlovalcev in predstavnikov političnih strank. Želel sem, da se vsi združimo, saj imamo ne glede na barvo in pripadnost skupen cilj, to je razvoj turizma kot strateške panoge. Rezultat sestanka je pokazal, da smo še daleč od tega, da bi bili sklepčni.

Povezal bi vse alternativne pobude. Vsi moramo stopiti skupaj. Ne vem, zakaj bi vsak na svojem trošili energijo. Možnost razvoja vidim predvsem v vključevanju tujih partnerjev. V stikih smo z družbo PGI iz Andore. Mogoče bo kdo rekel, da ne potrebujemo zunanjega partnerja, a sam menim, da jih potrebujemo, da izkoristimo njihove povezave, njihovo znanje, izkušnje in ugled. Z njimi si lahko pomagamo tudi pri iskanju investitorjev. Ne gre zanemariti dejstva, da je PGI družba, ki na lastnih smučiščih pozimi naredi milijon in pol prevozov, da uspešno upravlja smučišče v Franciji, da je zagnalo kar nekaj novih smučarskih destinacij v Azerbajdžanu, Turčiji in Argentini. Predsednik PGI je človek s karizmo, ki lahko odpre vsaka vrata. Mi vsega tega trenutno nimamo. Rešitev torej vidim v ustanovitvi profesionalnega konzorcija, ki bi presekal te bovške delitve. Težave na Kaninu so tako velike, da zahtevajo resen in celovit pristop, pa še je vprašanje, koliko bo uspelo. Mi smo te težave živeli, najprej kot domačini, nato tudi kot delavci v gospodarstvu in natančno vemo, s kakšnim zmajem imamo opraviti. V tem strahospoštovanju bi se ga lotili z veliko silo. Dokler ne bo prišlo do formiranja tega konglomerata in vključevanja tudi zunanjih partnerjev, toliko časa ne bo prave rešitve za Kanin. Če se prenova ne bo zgodila celovito, to zame ne bo prenova, temveč samo zavlačevanje agonije.

Številke se gibljejo med 40 in 45 milijoni evrov.

Tega denarja v dolini zagotovo ni. V načrtu, ki smo ga pripravili skupaj z Andorci, smo predvideli, da se financiranje dostavne žičnice skoraj v celoti pokrije s kohezijskimi sredstvi, ostalo pa bi morali vložiti zainteresirani investitorji. Do njih pa bi lahko prišli prek družbe PGI. Ljudje mogoče napačno razumejo, da favoriziramo PGI, a drugega ni. Doslej ni nihče prišel do nas in tudi danes se ne bo nihče po kolenih plazil, da bi bil rad na tej destinaciji. Mi nismo Saint Moritz. Zadnji sestanek smo imeli s predstavniki PGI aprila v Innsbrucku. Predsednik je rekel: 'Glava mi pravi, naj ne gremo v to, srce pa pravi, da ja.' Tukaj mu je zelo všeč.

Kar precej. Tudi Kanin je tipično smučišče, ki ima zelo zvesto klientelo. Nekaj jih tja pride zaradi radovednosti, drugi se vračajo, ker jih Kanin – kljub temu da je takšen, kot je – pritegne.

Hypo ne bo mogel prodati žičnice kot celote, ker je nihče ne bo kupil. Res je, da če proda teptalnike ali sredstva, ki so nujna za obratovanje, smučišče ne more obratovati. A sam tako in tako mislim, da časa za zagon zimske sezone ni več. Ni ga več, ker ne gre zgolj za zamenjavo tiste jeklenice. Treba je ustanoviti družbo, zaposliti ljudi, na novo pridobiti koncesije, vložiti znanje in kapital. Kdo bo to naredil? Ne verjamem, da bi Hypo kot banka šel v podjetništvo, ne verjamem, da bi kaj takega lahko naredila zadruga s pomanjkljivimi sredstvi in viri. Veliko je še odprtih vprašanj, ki jih je treba rešiti pred zagonom. Na primer vprašanje dolgov do glavnega dobavitelja opreme ali pa vprašanje, kaj bo z odpiranjem na drugo stran smučišča v Italiji …

Neposredno od 250 do 300 ljudi, ampak pomembnejše je to, da jih je prek njih s turizmom tako ali drugače povezanih še veliko več. Ne smemo pozabiti, da turizem tukaj pomaga pri izboljšanju standarda. Če je nekdo zaposlen za 650 evrov in dobi še 500 evrov od oddajanja sob, so zadeve rešene.

Bolje je, da dve leti ni nič in da zatem res dobimo pravi produkt, ki bo omogočal, da bodo podjetja zdravo poslovala. Agonije ne smemo vleči samo zato, ker zima mora biti. Ta trenutek moramo na prenovo kaninskega smučišča gledati kot na dolgoročen projekt. Eno leto obstanka bo prineslo manj škode, kot če se stvari ne bo prav naredilo.