Kot eno izmed najbolj črnih v življenju. Začelo se je z ukinitvijo samostojnega ministrstva za kulturo in nadaljevalo z varčevalnimi ukrepi, ki bi jih bil pripravljen v določeni meri razumeti in sprejeti, če bi bili enakomerno porazdeljeni, če ne bi bili izrazito politično, ideološko motivirani in če ne bi imeli za namen kaznovanje celih kategorij prebivalstva. Predvsem pa tistih segmentov, ki so vitalnega pomena za sedanjost in prihodnost – izobraževanja, znanosti in kulture. V ožjem smislu tudi področja, ki me najbolj zadeva, književnosti.
Se posledice destruktivne politike na teh področjih že kažejo?Z nejevero in osuplostjo opazujem, kako so vladni ukrepi, npr. blokiranje Javne agencije za knjigo, spravili celotno literarno področje na družbeni rob. Kolegi, predvsem tisti, ki so v svobodnem poklicu, so v nemogočem položaju. Nihče ne ve, ali in kdaj bodo prišle subvencije za knjige. Založbe so v neke vrste hiberniranem, zamrznjenem stanju, tako da je položaj katastrofičen, kar čutim tudi sam, npr. v zvezi z negotovo objavo svojega epa.
Kako pa vidite posledice na svojem delovnem mestu?Kažejo se na način nenehnih pritiskov, groženj, oktroiranih ukrepov, ki se jih potem vlada sama nikoli ne drži, ampak čez dva meseca pride na dan z novimi grožnjami in ukrepi. Na dolgi rok se to kaže v nezadržnem staranju strukture zaposlenih na univerzi, na mnogih programih smo samo še redni in tu pa tam kak izredni profesor. Že docentov skoraj ni več, da o asistentih ne govorim. Se pravi, da se pedagoška struktura ne pomlajuje.
Žrtve so in bodo nedvomno tudi študentje.Štipendije zamujajo, število vpisnih mest se bo zmanjšalo. Imam slab občutek, da je posebej humanistika tarča kazenskih ukrepov v imenu gospodarske ideologije, po kateri je le naravoslovje prava znanost. Histerično vztrajanje te vlade, da oklešči stroške za izobraževanje, znanost in kulturo, je v tem smislu redukcija na stanje, ki je predmoderno in ki izraža družbene razmere 19. stoletja. Ta izobraževalna politika v sociološkem in ekonomskem smislu absolutno ne ustreza družbeni stvarnosti.
Vlada se spreneveda, da od univerze ne zahteva uvedbe šolnin. Kako bo to prizadelo denimo manjše oddelke na Filozofski fakulteti?Ena izmed neizogibnih posledic teh ukrepov utegnejo biti, žal, tudi šolnine. To bi pomenilo nadaljnje zaostrovanje družbene situacije na Slovenskem, socialno diferenciacijo, v kateri bi bil študij dostopen le otrokom premožnejših družin. Mislim, da bi se morali državljani zavedati, da gre tu za prihodnost njihovih lastnih otrok. Ali bodo ti otroci deležni spodobne izobrazbe, ki jim bo omogočila človeka dostojno življenje, ali pa bodo žrtve postkolonialnega odnosa do svetovnih centrov moči. Pred začetkom tega študijskega leta je bilo kar precej živčnosti, ker s tem študijskim letom Filozofska fakulteta prvič izvaja drugo stopnjo bolonjskih študijev. Tu je prišlo do določenega upada vpisa, ki seveda za samo fakulteto in študente, ki so odstopili od nadaljnjega študija, ni dober. Nevaren je za manjše oddelke, kot sta primerjalno jezikoslovje in klasična filologija, ki težko dosežejo minimalno kvoto vpisa, so pa nepogrešljivega pomena za humanistiko. Rad bi spomnil, da si je tudi usmerjeno izobraževanje 70. let prejšnjega stoletja v osrčju sistema, ki ga sedanja vlada demonizira, kot tarčo vzelo natanko tovrstne discipline.
Pa smo spet pri tem, da politika aktualne vlade pravzaprav spominja na politiko titoističnega režima...Vlada pri svojem tehnokratskem ekskluzivizmu sledi ideološki logiki, ki jo sicer patetično zavrača in imenuje komunajzarska. Paralele med obema režimoma so predvsem v ideološkem utemeljevanju kazenskih ukrepov. Če bi primerjali argumentaciji »glajhšaltunge« nekdanjega usmerjenega izobraževanja in sedanjega ministrstva z zelo dolgim imenom, sta si nenavadno podobni in na enak način nesprejemljivi.
Pripisujete to neumnosti in nevednosti politike ali njeni zlonamernosti?Gre za oboje. Po eni strani je na delu sistematičen načrt preoblikovanja celotne družbe po ideološkem modelu, na katerega prisegajo. Po drugi strani gre tudi za nevednost in nesposobnost. Ko se to dvoje poveže, je rezultat histerija in panično, skrajno agresivno uveljavljanje popolnoma dogmatskih rešitev. Doživel sem v življenju že več slabih vlad, doživel sem tudi določene nevarne situacije v času prejšnjega režima, vendar žal ugotavljam, da tudi za vlado, ki nam je grenila življenje v zadnjem letu, lahko uporabim besedo režim, saj uporablja metode zastraševanja, odpuščanja, celo kazenske inkriminacije. V tem smislu zelo obsojam grožnje predsednika vlade Igorju Koršiču in skupini intelektualcev, ki so pripravljali izjavo o stanju v Sloveniji za tujino. Spomnil bi, da je bil podobnih očitkov in poskusov kazenske inkriminacije deležen France Bučar, ko je v 80. letih o stanju v tedanji Jugoslaviji obvestil evropski parlament v Strasbourgu.
Vseskozi ste politično angažirani. Kako vidite vstajniško gibanje?Prva znanilka kritike strahovlade Kapitala je bila najbrž skupina 15o. Protestno gibanje, ki se je lansko pomlad najprej vzpostavilo z vrsto akcij DSP in drugih umetniških združenj v KOKS in z aprilsko sindikalno stavko, se nato razvilo z nepregledno vrsto drugih iniciativ ter kulminiralo v vstajniškem gibanju zadnjih dveh mesecev, je neka nova kultura, s katero se, priznam, identificiram. To gibanje me navdaja z upanjem, ker se mi zdi svetlo, polno duha, duhovitosti in tudi nenavadno visokih etičnih standardov. Čudovita je inventivnost, s katero je bilo sposobno v par minutah iz žaljivke zombi narediti simbol svojega gibanja. To je gibanje, ki ni niti najmanj razbijaško, teroristično, komunajzarsko, talibansko, kot ga opredeljujejo medijska trobila vladajoče koalicije. Na njihovem mestu bi rajši pošteno premislil, kaj pomeni to, da protestira proti njim najboljši segment, kar ga slovenska družba v tem trenutku premore.
Zelo pomembna lastnost vstaje je njeno eksplicitno zavračanje, celo zaničevanje ideoloških delitev. To je v tako razdeljeni družbi, kot je naša, najbrž edina pot?Gibanje se zaveda, da ne bi bilo dobro prevzeti enake logike, kot jo je vladajoča garnitura prevzela od komunističnega režima. Vstajniško gibanje ne želi stopiti v začarani krog oblastniške logike. Vzpostaviti je treba neke druge načine delovanja, ki morajo temeljiti na širših in globljih vrednotah. Dati novo definicijo demokracije, ki bo obenem vrnitev k pozabljenemu temelju tega pojma: vladavina ljudstva, ne vladavina nad ljudstvom. Paziti je treba, da ne pademo v skušnjavo, ki se imenuje sektaštvo, politikantstvo, parcialnost. Zdaj je čas za vzpostavitev širše platforme, kjer mora prvo vlogo igrati solidarnost, socialni čut, skrb za bistvene vzvode družbe, kamor sodita tudi izobraževanje in kultura, in seveda odprtost – tudi do drugih in drugačnih. Naučiti se moramo tudi spiti kavo in se pogovarjati z drugače mislečimi. Ne bo nam krona padla z glave, če se ne bomo vselej z vsemi o vsem strinjali.
Pa ima gibanje množice brez svojih nosilcev že potencial, da se institucionalizira in operacionalizira?Na delu je energija, ki je dobronamerna in ki ima očitno dovolj sposobnih ljudi, da se iz tega rekrutirajo taki, ki bodo sposobni parirati krizi. Dilema je ravno v zavesti, da spopad z represivno logiko lahko pomeni reproduciranje iste logike. In ravno zaradi te zavesti se gibanje izogiba institucionalizaciji in organizaciji. Določena organizacija je nujna, prav tako artikulacija programov in funkcionalizacija znotraj družbenega reda, ki ga imamo. Gibanje najbrž čaka stresen proces, v katerem se mora dragocena energija spraviti tudi v organizacijsko obliko, ki bo omogočala resno pariranje sedanjim političnim strankam. Te so se večinoma izkazale za nesposobne, politikantske, grabežljive, obsedene le z lastnimi interesi. Krive so nečesa strašnega: doživljamo izdajstvo celotnega političnega razreda, zaradi česar je družba v nemogoči dilemi, kako zdaj živeti in organizirati družbeno življenje.