Že leta in vsak teden se k nam zatekajo novi obrazi. Ne vemo pa, od kod ti ljudje prihajajo. Zaradi krize je vse več tujcev, ki so delali predvsem v gradbeništvu. Ne gre pa za ljudi iz nekdanjih jugoslovanskih republik, temveč za romunske in bolgarske delavce, ki so prišli k nam v času gospodarske rasti. Tukaj so že več let in znajo tudi slovensko. Če bi imeli doma dobre razmere za življenje, bi se verjetno vrnili. Tako pa se dogaja, da koga od njih tudi zaprejo in izženejo iz države, saj bi si morali na vsake tri mesece urediti status oziroma dokazati, da se lahko sami preživljajo. Gre za rizično skupino ljudi. Ker pa nimajo urejenega statusa, jim težko pomagamo. Ponudimo jim lahko zgolj prodajo časopisa Kralji ulice in osnovne stvari, kot sta hrana in pijača. Sicer pa se pri nas v enem letu zglasi okoli 350 različnih ljudi. Če bi beležili vse ljudi, tudi tiste, ki pridejo k nam samo na tortico oziroma koristijo samo določene storitve, bi ta številka poskočila na 700, 800 ljudi.
Govoriva samo o brezdomcih?Govorimo o širši skupini ljudi, ki so socialno izključeni. Večina naših obiskovalcev je brezdomcev, prihajajo pa k nam tudi ljudje z najeto sobo za 150, 200 evrov, ki jim za preostale mesečne stroške preostane zgolj 60 evrov. Definicija brezdomstva namreč ni enoznačna. V eno skupino spadajo tisti, ki so dobesedno na cesti, največ ljudi pa je povezanih z neprimernimi in negotovimi življenjskimi razmerami. Med neprimerne razmere spadajo na primer stanovanja brez kopalnice, med negotove pa najemniki brez pogodbe za bivalni prostor, ki lahko že jutri pristanejo na cesti. Po zadnji vseslovenski raziskavi, ki je bila opravljena pred dvema letoma, je v prvi skupini nekaj tisoč ljudi, v najširši pa okoli 70.000 oseb. V to skupino spadajo tudi Romi.
V društvu ste že sedem let, kar pomeni, da ste bili v stiku z brezdomci pred krizo in da se z njimi ukvarjate tudi po prihodu krize. Kaj se je v tem obdobju najbolj spremenilo?Institucije, ki pomagajo ljudem, postajajo vse bolj rigidne. Vedno več je birokratskih pogojev, ki jih je treba upoštevati, in vse bolj je v ospredju individualna odgovornost, češ, »sam si je kriv, sam si je izbral tako življenje, zato ne potrebuje pomoči«. Izredno denarno socialno pomoč je danes teže dobiti kot pred petimi ali sedmimi leti. Takrat si dostavil račune, ki se jih ni podrobno preverjalo, izpolniti si moral samo osnovne pogoje. Danes pa prihaja do takšnih skrajnosti, da celo s centrov za socialno delo pokličejo v trgovino in preverijo, ali je določena oseba dejansko pri njih kupila zadevo, za katero je izstavila račun. To je žalostno, saj bi se morali vsi, ki delamo na tem področju, boriti za ljudi in proti sistemu. Ta trend se zdaj obrača.
Kriza je primeren vzvod za sistemsko diskriminacijo, je idealen čas za iskanje grešnega kozla.Kot pravim, vse se prelaga na individualno odgovornost. Kaj je sploh brezdomstvo? Da si brez službe in stanovanja? Življenje ni tako enostavno. Tudi če priskrbiš brezdomcu stanovanje in službo, ne bo normalno funkcioniral. Takšne izkušnje namreč ne pozna, treba ga je motivirati. Tudi za osebo, ki ima službo, ni edina motivacija zaslužek. Imeti moraš cilje, kot so družina, dopust na morju... Ljudje, ki prihajajo k nam, pa so sami. Dejavnikov, zaradi katerih nekdo postane brezdomec, je namreč veliko. Zanje ni rešitev samo stanovanje, saj ima veliko naših obiskovalcev rešeno stanovanjsko vprašanje. Niso pa vpeti v socialne mreže, nimajo zaposlitve, veliko je tudi takih s težavami v duševnem zdravju. Če pridete k nam, ne boste dobili občutka, da so to depresivni in zamorjeni ljudje, saj se radi pošalijo in so dobre volje. Vendar je mnogim humor še edino, kar jim ostaja.
Se je v teh letih spremenila tudi starostna skupina brezdomcev?Ko sem začel delati na tem področju, so bile to predvsem starejše in samske osebe, zdaj pa je vedno več mladih, tudi takih, ki so stari komaj 23 let, in žensk. Njihova težava ni več samo alkohol, temveč tudi droge. Brezdomec in alkohol nista več tako usodno povezana kot pred leti.
Držijo informacije, da se vse več ljudi s ceste zadeva z uspavali, sedativi in analgetiki, skratka s tabletami v kombinaciji z alkoholom?V Ljubljani, tako kot v vseh glavnih mestih, obstaja skupina ljudi, ki ne zahaja niti k nam niti k preostalim podobnim organizacijam. To je od 30 do 50 ljudi, ki konzumirajo vse povprek. Odkar sem začel delati na terenu, se je ta skupina zelo povečala. Vendar pa noben program ni trenutno primeren zanje, razvijati bi morali nove, idealen pa bi bil neki dnevni center z varno sobo.
So tablete dejansko velik problem? Slišati je, da nekateri celo upokojence prosijo zanje.Zelo so aktualne, tako da se jih tudi preprodaja. Pri tem pa ne gre za nekakšne mladostniške zabave konec tedna, gre za dnevno in konstantno uporabo. Ko postaneš zasvojen, se znajdeš v začaranem krogu in svojo dozo potrebuješ vsak dan. Ko se zbudiš, moraš najprej razmisliti, kje boš dobil tistih 10, 15 evrov, da boš imel za »šut« ali dva in da ne boš »kriziral«.
Kako se vse slabša kvaliteta drog pozna na uporabnikih?Aktivni in redni uživalec drog si lahko nekaj let. Ljudje pridejo do točke, ko jim začnejo okončine dobesedno gniti. Imeli smo nekaj primerov, ko je živ človek smrdel po mrtvem. Taki ljudje se znajdejo v situaciji, ko morajo razmisliti, ali bodo umrli ali bodo nekaj naredili zase.
Se je res na ljubljanskih ulicah pojavila smrtonosna droga krokodil, ki dobesedno žre zasvojence?Te informacije nimam. Se je pa pojavil tekoči LSD. Pred kratkim sta bila dva naša obiskovalca na urgenci in sta komaj preživela.
Se soočate z veliki številom smrtnih primerov?V vseh teh letih je zaradi slabega socialnega položaja umrlo okoli 50 ljudi, ki jih poznamo in ki so prihajali k nam. Večkrat je slišati, da je nekdo umrl, ker je pač pil ali se je drogiral. Vendar se je treba vprašati, zakaj je to počel. Ali je začel piti oziroma se drogirati, ker je bil na cesti, ali je pristal na cesti, ker je pil oziroma se je drogiral.
Kako pa se danes odzivajo tisti z druge strani ceste, ki iz urejenih okolij mimo brezdomcev hitijo v službo, šolo ali na zabavo?S prihodom časopisa Kralji ulice se je tema brezdomstva prebila v ospredje zanimanja. Danes se veliko več piše o brezdomstvu. Prav tako se je povečala tudi mesečna naklada časopisa: z nekaj tisoč izvodov na več kot deset tisoč, decembra pa bo ta številka še malo poskočila. V tem prazničnem obdobju so ljudje tradicionalno bolj radodarni in kriza na to ni imela vpliva, saj so postali še bolj občutljivi. Naši prodajalci pravijo, da časopis kupijo tisti, ki tudi sami nimajo.
Se v Sloveniji ustavijo tudi brezdomci iz tujih držav, ki enostavno gredo s trebuhom za kruhom, in zato krožijo po Evropi?Prihajajo, vendar je Slovenija zgolj tranzitna država. Imeli smo primere, ko so se pri nas oglasile družine iz tujine. Nekaj dni so njeni člani prodajali časopis in šli naprej, ker smo premajhni in bi vsak nov obraz na cesti prepoznali. Zanje so bolj zanimive Italija, Francija, Belgija... Pa tudi v Belgiji ali na Danskem poznajo boljše programe pomoči kot pri nas.
Na ljubljanskih ulicah je vse več tudi beračev, mnogi med njimi s telesnimi okvarami. Ste že naleteli na koga, ki je bil v beračenje prisiljen ali celo v ta namen pohabljen?To so govorice. Če bi do tega prihajajo, bi bili s tem verjetno seznanjeni, saj je Ljubljana majhno mesto. Vendar nimamo preverjenih informacij. Verjetno pa se tudi tisti, ki so zlorabljeni, ne bodo zatekli k nam po pomoč.
Se na vašem društvu pogosto oglasijo policisti?Ne. Policisti se na nas obrnejo samo v primerih, če morajo nekomu vročiti pošto. Dosegli smo tudi dogovor, da policisti v naše prostore ne vstopajo. Želimo si, da bi se ljudje pri nas počutili varno.
