To je odvisno od mnogih dejavnikov – od tega, iz katere države prihajate, do tega, katerega spola ste, koliko ste stari, kakšno izobrazbo imate in kakšna je vaša socialna mreža. Stvari se v Evropi spreminjajo. Sama prihajam iz ZDA in ko sem prvič prišla v Evropo, sem bila presenečena nad tem, kako samoumevna se je zdela Evropejcem socialna varnost, ki so jo uživali. Tega v ZDA, kjer sem odraščala, preprosto nikoli ni bilo. Moram pa reči, da sem danes, ko vidim v Evropi ljudi beračiti na cesti, ponovno presenečena. Takšne prizore, da ljudje živijo na avtobusnih in železniških postajah, smo poznali predvsem iz ZDA.
Država blaginje se je v Evropi sicer začela rušiti že ob koncu sedemdesetih z Margaret Thatcher.Na Švedskem, kjer živim zdaj, govorijo o sedemdesetih kot o zlati dobi. Prepričana sem, da je bilo to mogoče občutiti po vsej Evropi, vendar se je stanje začelo spreminjati v osemdesetih, ko so se začele na trgih utrjevati nove sile. Vsi so začeli govoriti o zmanjševanju stroškov na vseh področjih. Država je nadzor nad ekonomijo izpustila iz rok. Res je, da marsikje v Evropi ljudje še do danes verjamejo, da bo država na koncu vendarle posegla in rešila probleme, ki nastajajo v ekonomskem sistemu. A žal to ni več tako gotovo. Manevrski prostor držav se je zelo zmanjšal. Celo v državah, ki so bile vedno zavezane vzdrževanju enakosti v družbi.
Spomnim se, da so mi ljudje pripovedovali o Sloveniji kot o državi z enim najmanjših razkorakov med plačami moških in žensk. Na Švedskem je ta razkorak večji. Res, da še ni tako velik kot v nekaterih drugih evropskih državah, vendar se povečuje.
Kljub temu Evropa v globalnem kontekstu še velja za obljubljeno deželo, ki privlači priseljence. Mnogi med njimi iščejo v Evropi varnost, saj bežijo pred vojnami, prihajajo pa tudi zaradi upanja v boljše življenje. Je dejstvo, da prihajajo, za Evropo dobro?Ljudje so vedno prihajali, bodisi zaradi iskanja azila bodisi v iskanju dela. Danes pa se dogaja, da jih država blaginje ne more več vključiti v svoj sistem, zato so potisnjeni v sektorje, ki niso regulirani. To so pravzaprav sektorji, za katere država blaginje ne skrbi več – nega starejših, pomoč bolnim ali pomoč v gospodinjstvu. Na Švedskem so migranti, predvsem ženske, ki opravljajo ta dela, načeloma dobro sprejete. Vsi pravijo, da so prijazne in da jih spominjajo na Švedsko, kakršna je bila v petdesetih letih prejšnjega stoletja. To je vtis na osebni, individualni ravni. Na politični ravni pa imamo debato, ki kaže na resno pomanjkanje solidarnosti in razkriva prepričanje, da imigranti najedajo našo blaginjo. Te stvari so zelo kompleksne. Jasno je, da migranti prihajajo, ker določeni sektorji in korporacije iščejo poceni delovno silo. Ekonomija se v temelju spreminja – delovna mesta, ki so bila nekoč zaščitena in dobro plačana, spadajo danes v najnižji rang »umazanih« del.
To pa je povezano tudi z zunanjimi pritiski na delodajalce, da morajo biti bolj »konkurenčni« in »učinkoviti«.
Ali to pomeni, da so domačini in migranti zdaj po statusu izenačeni?Med migranti vendarle obstajajo področja, o katerih vemo zelo malo. Zaposleni so v podjetjih, ki jih vodijo migranti in ki zaposlujejo samo migrante. Včasih ta podjetja – denimo selitvena ali gradbena podjetja – niti niso registrirana v državi, v kateri delujejo. Zaposleni v takšnih okoliščinah sploh ne vedo, kaj se v svetu okoli njih dogaja, četudi gre nemalokrat za visoko usposobljene delavce, ki opravljajo zahtevna dela. Ker so zaprti v svet migrantov, zunanjega sveta ne poznajo. Ne ščiti jih denimo nobena kolektivna pogodba.
Treba pa se je zavedati, da že sam obstoj takšnih delovnih razmerij vpliva na celoten trg dela. Če imamo takšne razmere na spodnjem robu, je to meja, ki določa vsa ostala razmerja med delavci in delodajalci v državi. Seveda pa opažamo razlike med državami – v Španiji je denimo regulacija bolj ohlapna in so migranti bolj prepuščeni samim sebi, zato se v zadnjem času tudi že bolje kolektivno organizirajo in se zoperstavljajo pritiskom. V drugih državah, kjer je nadzor nad trgom dela temeljitejši, pa so migranti celo bolj potisnjeni v območje sive in črne ekonomije in jih sindikalno gibanje ne doseže. Ob tem ne smemo pozabiti na pojavljanje političnih strank, ki nasprotujejo priseljencem. Povezavo med spreminjanjem trga delovne sile in obstojem poceni delovne sile je enostavno potegniti, zato je politiko proti priseljencem tako lahko popularizirati in izrabljati. To je zelo nevarno.
Kako sociologi in sindikalisti dobijo informacije o tem, kar se dogaja v podjetjih in sektorjih, ki se izmikajo nadzoru in regulaciji?Dejstvo je, da jih veliko noče sodelovati z raziskovalci. Manjše ko je podjetje, težje je prodreti vanj. Še najtežje pa je dobiti migrante, ki bi bili pripravljeni spregovoriti o razmerah, v katerih delajo. Na Švedskem, denimo, so priseljenci brez dokumentov tako prestrašeni, da jih je treba nagovarjati s posredovanjem nevladnih organizacij, ki jim zaupajo, in se z njimi srečevati v barih, na skrivaj. Bojijo se, da bi jih policija ujela in deportirala. Živijo v ilegali, nikamor ne morejo, ne morejo odpreti bančnega računa in ne morejo niti k zdravniku. Poleg tega niti ne vemo, koliko jih je.
Podobno je na zgornjem robu družbe – tudi v svet politikov in ekonomskih elit je težko prodreti. Je sociologija primerno orodje za proučevanje delovanja elit? Navsezadnje gre za skupnost posameznikov s podobnimi vrednotami, cilji in stališči. Njihova zasebna prepričanja so gotovo povezana z odločitvami, ki jih sprejemajo?Nekateri sociologi proučujejo svet politikov, a težko je z njimi vzpostaviti stik. Da bi razumeli delovanje vlad in politikov, bi vsekakor potrebovali več podatkov. Zelo težko jih je dobiti, saj se večina politikov ne posvetuje z akademiki, vsaj ne s sociologi. Zanima jih mnenje ekonomistov, predvsem ortodoksnih. Res pa je, da so v zadnjih letih tudi politiki prisluhnili opozorilom aktivistov, predvsem gibanja Okupirajmo, da se veliki prepad med bogatimi in revnimi še poglablja. Opozorila, da tako ne gre naprej, so vplivna. Tudi Thomas Piketty je s svojo knjigo Kapital v 21. stoletju pritegnil veliko pozornosti vseh.
Kaj se v tem času dogaja s srednjim slojem, ljudmi, ki še niso neposredno ogroženi?Jasno je, da med politiki in večino ljudi, torej srednjim razredom, nastaja prepad. Politiki velikokrat ne upoštevajo tega, kar zahteva večina. Očiten primer je privatizacija storitev v javnem sektorju. Na Švedskem se denimo v zadnjih nekaj letih dogaja privatizacija v šolah in bolnišnicah. Ko o tem naredijo javnomnenjske raziskave, se izkaže, da šestindevetdeset odstotkov ljudi privatizacije ne odobrava. A proces kljub temu poteka, saj ni nikogar, ki bi ga ustavil in povedal, kako bi lahko bilo drugače.
Ali v prihodnosti vidite možnosti za spremembe, ki bi bile koristne za družbo v celoti?Ljudi je težko mobilizirati. Komunikacija poteka na blogih in socialnih omrežjih, a je večina političnih odločevalcev ne spremlja. Vlado lahko vsak dan kritizira pet tisoč tviterašev, a tega politiki ne bodo opazili. Dokler ljudje ne gredo na ulice, so pozivi k spremembam nevidni. Na ulice pa gredo ljudje vedno bolj poredko. V resnici niti nisem prepričana, ali je to še primerna metoda za spreminjanje sveta. Ne smemo namreč pozabiti na volitve. Ljudje volijo, ker so še vedno prepričani, da lahko s tem vplivajo na politiko.
Družbo moramo zelo pozorno opazovati. Razumeti moramo vsakdanje življenje, vpliv politik na življenje družin, razumeti strah in negotovost, ki ju politične odločitve prinašajo ljudem. Zakaj imajo ljudje dve službi? Da lahko preživijo. Zakaj so se preselili k sorodnikom? Da lahko preživijo. Kako politike varčevanja vplivajo na družbene odnose, kako na občutek solidarnosti v družbi? Soočamo se z družbenim kolapsom. V ZDA so se ljudje na takšno stanje že navadili. Ne pričakujejo, da bo družba, v kateri živijo, pravična. Slovenija in Švedska, denimo, pa še nista na tej točki. Še vedno se borimo za spodobno družbo in spodobno življenje. Nočemo, da bi kdor koli pri nas živel v revščini. Skrbi nas za druge. To moramo ohraniti.
