Ašraf Gani je po 13 letih vladavine Hamida Karzaja, prvega predsedniškega izbranca mednarodne skupnosti po posredovanju zoper Al Kaido in talibanski režim, postal novi predsednik Afganistana. Po inavguraciji prihodnji teden bo od Karzaja v roke dobil državo, ki jo konec leta čakajo velike spremembe. Končan bo umik glavnine tujih bojnih sil, preostanek mednarodne koalicije iz Natove misije Isaf pa bo odtlej skrbel za dodatno urjenje afganistanskih varnostnih sil in jim nudil podporno vlogo pri zagotavljanju varnosti v državi. Vsaj na videz bo tako Gani v predsedniški palači Kabula užival večjo suverenost šefa države, kot jo je dolga leta okušal Karzaj zaradi ameriško-natovskega lova za talibani in reformnega nareka mednarodnih donatorjev za podporo afganistanskemu proračunu in obnovi.
Na političnem parketu že od padca talibanov
Inavguracija Ašrafa Ganija bo tako predstavljala enega zadnjih tranzicijskih mejnikov Afganistana, ko se bo moral kot novi predsednik dokazati, da ob nadaljevanju gospodarsko-vojaške pomoči Zahoda zmore Afganistan dejansko postaviti na lastne noge. Njegova polna predsedniška pooblastila bodo takšna vsaj na papirju. Čeprav so namreč afganistanske varnostne sile dosegle želeno številčnost, ostaja vprašljivo, kako se jim bo uspelo spopasti s talibani. Mirovni proces z »brati iz gora«, kot jih je poimenoval Karzaj, ni končan. Dokončen dogovor o njihovi reintegraciji v afganistansko družbo bo ena izmed prvih zadev, ki bodo ob dokončnem podpisu novega obrambnega dogovora med Afganistanom in ZDA pristale na Ganijevi predsedniški mizi. V preteklosti je že dejal, da so talibani del afganistanske zgodovine, sam pa bo glede njihove vključitve v afganistansko družbo pragmatičen. Kako si predstavlja pragmatičnost, je sicer že pokazal z izbiro svojega podpredsedniškega kandidata, ki ga je še pred leti opisoval kot »znanega morilca«. Na volilnem lističu se je namreč za čim širšo podporo volilcev potegoval z Abdulom Rašidom Dostumom, enim od okrutnih »gospodarjev vojne«, ki so med državljansko vojno s svojimi milicami zagrešili vojne zločine.
Petinšestdesetletni Paštun po etnični pripadnosti se bo v predsedniško palačo vselil z močno senco dvoma o regularnosti junijskih predsedniških volitev. S svojim protikandidatom, nekdanjim zunanjim ministrom Abdulahom Abdulahom, s katerim sta nekaj časa skupaj sedela v Karzajevi vladi, je namreč kar tri mesece izmenjeval medsebojne obtožbe o volilni prevari. Ponovno štetje glasovnic drugega kroga predsedniških volitev je bilo večkrat prekinjeno in šele po posredovanju mednarodne skupnosti ter vnovičnih grožnjah mednarodnih donatorjev z odtegnitvijo pomoči sta kandidata dosegla dogovor o delitvi oblasti.
Ni nepopisan list
Z vidika mednarodne skupnosti je sicer dogovor uspeh, saj predstavlja prekinitev političnega pat položaja. Z vidika demokracije pa se postavlja vprašanje, ali je tudi na zadnjih predsedniških volitvah glas ljudi dejansko kaj štel. Obtožbe o volilnih prevarah so bile namreč že spremljevalke prejšnjih predsedniških volitev, ko je Hamid Karzaj premagal tokratnega osmoljenca Abdulaha, Gani pa se je takrat uvrstil šele na četrto mesto.
Ašraf Gani ni nepopisan list na afganistanskem političnem prostoru. Po ameriški intervenciji v Afganistanu je takratnemu posebnemu odposlancu ZN za Afganistan Lakhdarju Brahimiju pomagal oblikovati bonnski dogovor na tranzicijski plemenski skupščini, ko je mednarodna skupnost s pomočjo izbranih plemenskih voditeljev za začasnega predsednika de facto izvolila Hamida Karzaja. Po opravljeni srednješolski izobrazbi se je Gani šolal na ameriški univerzi v Bejrutu in se kot izšolani antropolog vrnil v Kabul na tamkajšnjo univerzo. Tik pred začetkom državljanske vojne v Afganistanu je dobil štipendijo za šolanje v ZDA. Tam je obtičal po tistem, ko je bil v Afganistanu leta 1978 strmoglavljen sekularni premier Mohamed Daud Khan, večina Ganijevih družinskih članov pa je pristala za zapahi. Svojo akademsko kariero, večinoma na ameriških univerzah, je posvetil preučevanju postkonfliktne obnove »propadlih držav«. V začetku devetdesetih se je zaposlil pri Svetovni banki, kjer je vodil razvojne in reformne projekte v državah vzhodne in južne Azije.
Z reformami tudi nad korupcijo
Po vrnitvi v Afganistan si je zamislil program dodeljevanja nepovratnih sredstev vasem, kjer vaške starešine same določijo potrebne razvojne projekte, njihovo izvedbo pa tudi sami nadzorujejo. Znova je Karzaju začel svetovati ob začetku njegovega drugega mandata leta 2009, ko je v njegovem inavguracijskem govoru slišal predsednikovo željo po ostrem spopadu s korupcijo. Sedaj namerava oživiti afganistansko gospodarstvo in kot novi vrhovni poveljnik afganistanskih varnostnih sil dejansko poskrbeti za varnost v državi. Azijo vidi kot svetovno ekonomsko silo. Afganistan v njenem osrčju pa je po njegovem mnenju v dobrem izhodiščnem položaju, da ta položaj izkoristi sebi v prid. Veliko stavi na afganistanska rudna bogastva. Ta so sicer zaradi slabih varnostnih razmer skorajda še povsem nedotaknjena. Spodbujati želi mala in srednje velika podjetja kot gonilno silo širšega gospodarskega razcveta države. Njegov reformni program predvideva tudi oster spopad s korupcijo. Državo namerava iz skorajšnjega dna svetovne korupcijske lestvice dvigniti v petih letih, ko mednarodni skupnosti že obljublja bistveno drugačno stanje v državi.
Afganistan sedaj dobiva predsednika, ki ne zveni bistveno drugače kot Karzaj v svojih prvih predsedniških letih. S preusmeritvijo mednarodne pozornosti na boj proti Islamski državi in Bližnji vzhod bo zanj velik izziv predstavljalo tudi prizadevanje, da Afganistan spet ne ponikne med pozabljenimi kriznimi žarišči. Zaradi morebitne zmanjšane podpore mednarodne donatorske skupnosti bi bilo namreč ogroženo tudi vzdrževanje 350.000 pripadnikov varnostnih sil, ki državo na leto stanejo slabih 3,5 milijarde evrov. Po ocenah Mednarodnega denarnega sklada afganistanski proračun vsaj še do leta 2023 ne bo zmogel tega računa v celoti poravnati iz svoje blagajne.
