Seveda, tistega, česar odkrito ne izboriš v družbi, ne moreš kasneje uveljavljati kot družbenega argumenta. Tihotapec s svojim dejanjem demonstrira, da dvomi o svojem prav. Zato se prepusti milosti oblastnika, da zamiži na eno ali obe očesi. Ampak to pomeni, da lahko kadar koli kasneje oblastnik samo obrne gumbek in ugasne pretihotapljena pravica. Številne, tudi povsem upravičene pobude družbenih skupin so prišle v zakonodajo bolj prek prijaznih poslancev in sekretarjev kot z izborjeno družbeno razpravo. To je naša tihotapska kultura. Potem pa se čudimo, da nam lahko politika odklopi skoraj kar koli, od dimnikarskih pravilnikov in zdravniških koncesij do pisateljskih knjižničnih nadomestil. In se zavemo, da nimamo argumenta, da bi se temu zoperstavili, ker argumenta v preteklosti sploh nismo izborili. Če ne investiraš v družbeno razpravo, ostaneš brez besed, ko ti nekdo besedo vzame.
Interesne skupine torej politiki same pomagajo, da uveljavlja svojo voljo?Politiki sploh ni treba predstaviti protiargumenta, ker v osnovi ni bilo argumenta. Ker če je, se lahko nanj referiraš in politika slabo izpade, če ukinja nekaj, kar je bilo v družbeni razpravi ustoličeno. Brez te pa enostavno pritisne na gumbek. Sploh pa zdaj, ko je prišla kriza in se je pojavil efekt lačnih podgan, ki v pomanjkanju začno gristi ena drugo. Takoj ko nekdo javno zahteva, da obdrži svojo pretihotapljeno pravico, ga druge skupine v slogu lačnih podgan napadejo kot prevaranta in ga začnejo še bolj intenzivno gristi. Politika lahko samo cinično opazuje.
Zveni kot tipično slovenska zavist in na drugi strani privoščljivost.Ko se zapirajo življenjske možnosti, ki jih ljudje pojmujemo kot normalne, se človek znajde v frustraciji in avtomatsko začne obtoževati najbližjega. Ne bi rekel, da smo Slovenci tu kaj posebnega. Pa še zgodovinsko nismo političen narod, nismo se vajeni izraziti v družbeni debati in ugotoviti, kdo ali kaj je vzrok naših težav, pač pa naše obzorje bojev praviloma sega samo od enega soseda do drugega. To pomeni, da smo navajeni, da frustracijo, od česar koli že pride, usmerimo v neposrednega soseda, v prepir, ne pa v organizirano skupinsko akcijo.
Kateri problem v zdravstvu bi politika morala reševati prednostno?Verjetno problem formalnega statusa bolnic. Kot v celotnem javnem sektorju direktor bolnice nima nobenih operativnih pristojnosti, ker je v odvisniškem položaju od nekega čudnega dogovora med državo in zavarovalnico. Drugi problem je, da nimamo razvitega zavarovalniškega sistema. Zavarovalnice bi morale biti firme, ki sklepajo pogodbe z zavarovanci in nadomeščajo zavarovanca pri pogajanjih z bolnišnico o ceni zdravstvenih storitev.
Javna razprava na to temo bi se verjetno vrtela okoli dileme javnega in privatnega zdravstva. Verjetno se lahko predlagani sistem hitro izrodi?Absolutno. Imamo primer v Ameriki, kjer je zavarovalniški sistem katastrofa, a ne zaradi privatnega zdravstva, pač pa zaradi zavarovalniških lobijev, ki absolutno obvladujejo državo. Imajo pa krasno urejene zavarovalniške sisteme v Angliji in Franciji, kjer privatne zavarovalnice dobro ureja in nadzira država.
Kje pa je iskati razloge, da je celoten javni sektor po operativnosti zataknjen v letu 1991?Podobno kot družbene skupine, ki tihotapijo svoje pravice mimo javne razprave v zakonodajo, se obnaša tudi politika. Tudi ona v pomanjkanju samozavesti ne gre v družbeno debato, na primer o realnem obsegu zdravstvenih pravic, ki ga kot družba lahko solidarno organiziramo in plačamo za vse državljane. Še vsi zdravstveni ministri doslej so bili dobronamerni, se pa zavedajo, da se bo ob vsakem konkretnem predlogu pojavilo toliko in toliko skupin, ki bodo s parolami o enakosti vse vnaprej zminirale. In zato sploh ne stopijo v debato.
Oblast, katera koli je že na poziciji, v resnici ne zaupa sama vase?Oblast ve, da je zelo šibka po svojih operativnih zmožnostih. Oblast, konkretno ministrstva, nima dobrih, specializiranih strokovnjakov za tisoč področij, ki jih formalno ureja, nima logistike in je zato šibka v izvedbenem smislu. Kar je zaradi majhnosti slovenske države normalno. Vendar je tudi v tradiciji naših oblasti, da te šibkosti ne smejo pokazati. Slovenska oblast bi morala na svojo šibkost in majhno operativnost znati pogledati s humorjem. In bolj realno urediti pristojnosti in odgovornosti za tiste, ki so tega operativno zmožni. Da je na primer za investicijo v bolnici v celoti odgovoren direktor, ki se mu bo morala investicija tudi splačati, namesto da je darilo države, o katerem kasneje nihče več ne sprašuje. Naša oblast se iskrenega priznanja šibkosti panično boji.
Kar nas spomni na politično obdobje 2008–2011.Pahor je pokazal neko iskrenost in je bil dobesedno zgrizen. Kot bi Slovenci želeli, da nam oblast laže o tem, da je močnejša in bolj kompetentna, kot je v resnici. Kot bi se bali svoje odgovornosti ob tem priznanju. Na slovenskem imamo bolezen, da domače oblasti zgodovinsko nismo navajeni spoštovati in priznavati. Čeprav je to kot nogomet, imaš ekipo, kot jo imaš, in zanjo navijaš, ker je pač tvoja. Včasih imam občutek, da nismo zmožni priznati ekipe, ki v končni fazi igra za nas. Obnašamo se, kot bi sredi nogometne tekme gledalci ustavili svojega napadalca z žogo in skušali izglasovati, ali naj brcne na levo ali desno. Če to narediš, ti bo nasprotnik vmes nasul 100 golov. Če ne sprejmemo, da oblast vendarle igra za nas, je to totalno shizofrena situacija.
Še lani smo imeli vlado, ki ni bila zmožna delovati, sedaj imamo vlado, ki je zmožna delovati, vendar je očitno sposobna bolj škoditi kot koristiti.Pravkar smo videli dober zgled pri Američanih – Obama je zmagal samo za odstotek, ampak minuto po objavi rezultatov je postal predsednik vsakega Američana, nihče mu ne bo nikoli očital, da ni predsednik 49 odstotkov Američanov. Mi pa se nenehno vrtimo okoli vprašanja temeljnega zaupanja v našo odločitev. Glavna debata okoli te vlade je, ali mi kot družba verjamemo v njeno dobronamernost. Če bi Janković iste zakone predlagal z isto dikcijo, bi bilo isto. On bi enako razlagal o prednostih, drugi pa dvomili o dobronamernosti.
Slovenski družbi vlada velik generacijski prepad, ko starejši še naprej uživajo bolj ali manj vse ugodnosti prejšnjega režima, mladi pa so izpostavljeni zakonom kapitalizma. Kam ta razkol vodi?Te mlade generacije so deprivilegirane, hkrati pa vzgajane v veri, da so privilegirane. Njihova vzgoja je bila maksimalno protektivna, vožnja od šole do doma, pa v desetine tečajev, zaradi katerih sploh nimajo prijateljev v svoji fizični okolici. Zaviti so bili v vato, ki odvzame možnost učenja osnovnih življenjskih veščin za preživetje. In ravno te generacije, ki jim je bilo z vzgojo odvzetih ogromno veščin, so sedaj vržene v najbolj surove razmere. Poleg tega se ne morejo zgledovati po realno delujočih zgodbah o uspehu, ker so bile tiste, ki so se jim vtisnile v glavo, lažne zgodbe. Ko je Bavčar za par let postal šef vsega na Obali in ko je Šrot postal figura številka ena, je to neki generaciji malih Slovencev hočeš nočeš predstavljalo model uspeha. Ampak bil je lažen, nedelujoč, neponovljiv model, zato je namesto dobrega zgleda deloval kot razvojna motnja tistim, ki so ga sprejeli. V podobnem položaju je bila generacija, ki je odraščala po drugi svetovni vojni. 20, 30 let so se učili, kako se vodi divizije in osvobaja mesta. Model uspeha za to generacijo je bila zmaga v vojni. Ampak kako naj zmagaš v vojni, če vojne več ni? Potem seveda nastane izgubljena generacija, ki ne uresniči svojih potencialov.
Mlade za boljše počutje v družbi torej naučiti, da se brez trdega dela ne da na hitro uspeti?Seveda, to je temelj, Akrapovič, Boscarol, Jakopin in podobne garažne zgodbe, ki se razvijejo v uspeh, ker za njimi stojijo otipljive ideje, vztrajno delo in dobre odločitve. To so za mlade prava, realna sporočila, medtem ko so jim ciprske in šrotovske pravljice samo uničevale možgane in jim povzročale mentalno invalidnost.
