Na teh zborih, ki od februarja redno potekajo v sedmih od skupno 17 mestnih četrti in krajevnih skupnosti, so občanke in občani začeli prevzemati odgovornost za skupno dobro. Med drugim so poleti na Prušnikovi ulici izpeljali odmevno akcijo Zebra. Z njo so opozorili na več kot 30-letno željo krajanov, da se tam uredi prehod za pešce. Že čez nekaj dni so pristojne komunalne službe narisale pravo cestnoprometno zebro.

Aljoša Peternel je eden izmed članov IMZ, ki ne pozna hierarhične vodstvene strukture, niti neformalne. »Kar skušamo uvajati na samoorganiziranih četrtnih zborih, skušamo udejanjiti tudi v našem gibanju, to je horizontalno odločanje,« razlaga Mariborčan. »Vsi skupaj enakopravno delujemo ustrezno svojemu znanju, sposobnosti; prevzemamo odgovornost za področja, za katera smo kompetentni in usposobljeni. Obenem se v javnih nastopih in sporočilih za javnost člani iniciative stalno zamenjujemo, rotiramo, zato da se ne bi zgodila personifikacija gibanja.«

Je težko motivirati ljudi, da delajo v splošno dobro širše skupnosti?

Ljudje že zgolj s tem, ko se udeležijo zbora, presežejo mejo apatičnosti. Pridejo, ker so nezadovoljni, nočejo samo tarnati in se pritoževati, temveč želijo, da se v njihovem okolju nekaj spremeni. Na zborih jim skušamo pomagati, jih usmeriti, kako naj se aktivirajo. Pri tem je eno od osnovnih načel neposredna akcija. To pomeni, da mora tisti, ki izpostavi problem, tudi prevzeti odgovornost, da zanj najde rešitev. Drugo pomembno načelo pa je konsenz, zaradi katerega na zborih nikoli ne glasujemo, temveč skušamo najti rešitve, ki so za vse sprejemljive.

Optimizem, ki so ga vzbudile lanske vstaje, se je že zdavnaj razblinil, saj obetanih sprememb na bolje ni bilo. Kako zmorete v nekem nevladnem, neformalnem in prostovoljnem gibanju v takšnih malodušnih razmerah vzdrževati zagon?

Razpoloženje seveda niha. Meni vsekakor še zmeraj dajejo elan mestni zbori. Lepo je, ko vidiš, da se ljudje javljajo v debati in se samoiniciativno lotijo kakšne naloge. V mestni četrti Center, kjer sem moderator, so občani prav zdaj izpeljali odlično akcijo, s katero se skušajo zoperstaviti nadaljnjemu odmiranju mestnega jedra.

Cona za pešce v Gosposki ulici postaja klavrno mesto duhov.

Krajani so dali pobudo, da bi vsaj začasno okrasili prazne lokale in s tem vsaj optično polepšali mestno jedro. Navezali so stik z mestno občino, z lastniki zasebnih lokalov in s Srednjo gostinsko šolo, s Slovenskim narodnim gledališčem Maribor in z drugimi institucijami. Te dni že oživljajo prve tri izložbe v Gosposki ulici.

Z organiziranjem mestnih zborov ste opozorili na odtujenost mestnih četrti in krajevnih skupnosti od občanov. Še pred nedavnim nisem vedel, kje je sedež moje mestne četrti.

Jaz tudi ne. Ko sem se pred letom dni začel ukvarjati s to problematiko, sem bil šokiran ob dejstvu, da imamo v Mariboru skupno kar 255 svetnic in svetnikov v mestnih četrtih in krajevnih skupnosti, ki so bili izvoljeni na volitvah in so v štirih letih mandata samostojno presojali in glasovali. Učinka od njih pa ni bilo nobenega, niti niso zavezani k temu, da bi se posvetovali s krajani, čeprav bi bilo to nujno.

V nekaterih mestnih četrtih ste doživeli odločno negostoljubnost »klasičnih« lokalnih struktur. Opazno so se vas ustrašili.

V mestni četrti Koroška vrata so se čutili napadeni, ker so udeleženci naših zborov nasprotovali rušitvi objekta mestne četrti. V Novi vasi pa odločno nasprotujejo našemu delovanju in so nam odrekli gostoljubje v svojih prostorih.

Kakor da bi bili ljubosumni na vas, saj vam je tam med drugim uspelo razrešiti problem, ki je jezil krajane več kot 30 let... Z odmevno medijsko akcijo Zebra ste dosegli, da je mesto končno uredilo prehod za pešce čez Prušnikovo ulico.

Krajani Nove vasi so tudi sicer zelo aktivni. Pred nedavnim se jih je več kot 60 udeležilo zbora, na katerem smo pripravili obširno razpravo o težavah, povezanih z daljinskim ogrevanjem. Oblikovali so delovne skupine, ki so zbrale ter preštudirale veliko gradiva, in bodo zdaj na zagovor poklicali Energetiko Maribor in upravljalce nepremičnin. Na zborih krajani ne opozarjajo namreč zgolj na lokalne potrebe, temveč se pogosto govori o celotnem mestu.

Zakaj bi vodstvo mestne četrti bolelo, če bi vam dovolilo uporabo prostorov, ki so bili zgrajeni s samoprispevkom?

Domnevam, da gre za osebne zamere, ker nismo ponižno prosili, temveč so krajani napisali pismo in so v njem zahtevali možnost uporabe dvorane, ki je namenjena skupnosti in jo upravičeno dojemajo kot »svojo«.

Po nekaj zborih, ki so potekali na mrazu pred dvorano, zdaj sedite v ogrevani dvorani. Kako ste zgladili spor?

Nismo ga zgladili. Župan Andrej Fištravec je iz lastnega žepa plačal dve najemnini.

To pa je klavrno.

Župan je že pred pol leta obljubil, da bodo krajani lahko uporabljali prostore, zdaj pa je ugotovil, da nima nobenega vzvoda za prekinitev protipravnega postopanja mestne četrti Nova vas. V svoji nemoči pač ni zmogel drugače izpolniti svoje obljube, kot s tem, da je denar za najemnino dvorane nakazal s svojega računa.

Po protestih je Maribor dobil »vstajniškega« župana, ki so ga moralno podprla tudi lokalna vstajniška gibanja in druge civilne iniciative. Ga IMZ še zmeraj podpira?

Nekdo, ki postane župan, ne more več nositi pridevnika vstajniški. Res je, da so ga nekatere skupine podprle in tudi mi smo se z njimi o tem večkrat pogovarjali, vendar smo bili že od vsega začetka proti, da bi se neki vstajniški kandidat podal na županske volitve, ker se bo moral spopasti z nelegitimnim mestnim svetom. IMZ tako župana nikoli ni podpirala, ne pred volitvami ne po njih. Ne pomaga, če se zamenja samo oseba na čelu lokalne skupnosti. Treba bi bilo spremeniti celotni sistem, kar si prizadevamo doseči s predlaganimi spremembami statuta Mestne občine Maribor in sprejemom pravilnika o participatornem proračunu. Potrebujemo spremembe, ki bi zagotovile delo v dobro skupnosti ne glede na to, kdo jo vodi.

IMZ že nekaj časa od župana zelo argumentirano zahteva podatke o tem, kdo je financiral njegovo predvolilno kampanjo. On pa se izgovarja na zakonodajo, češ da zaradi nje tega podatka ne more razkriti.

Veliko skupin in posameznikov se odziva zelo čustveno, na prvo žogo. Mi pa se držimo načela, da vse, kar sporočimo javnosti ali predstavimo županu na vstajniškem sosvetu, podkrepimo z gradivom in argumenti. S tem si skušamo zagotoviti moralno-etični kapital.

Župan je dosegel svoj volilni uspeh z obljubami, da bo deloval po načelih transparentnosti in etičnega poslovanja. Ko je zasedel funkcijo, je v javnem nastopanju začel uporabljati prijeme drugih politikov. Na vprašanja ne daje jasnih odgovorov, je pa inteligenten in dober retorik. Zna všečno odgovoriti, vsebino pa zamolči. Županu smo večkrat razložili zakonodajo in mu pokazali, da ni protizakonito objaviti donatorjev. Sedaj je že sledil pozivu in razkril del donatorjev, obljublja pa, da jih bo razkril še več, ko in če bo dobil njihova soglasja.

Vas je Fištravec razočaral?

Ne, saj smo v iniciativi vedeli, kaj nas čaka (smeh). A to ni problem Andreja Fištravca ali Franca Kanglerja; sistem je tako nastavljen, da se enako prej ali slej ponovi. Nismo pa si mislili, da se bo to zgodilo tako kmalu.

Se vaše zamisli že izvažajo v druge občine?

V Celju naj bi zdaj pričeli organizirati podobne zbore, v Brežicah so že imeli prve sestanke in javno predstavitev, zbori po našem vzoru se že izvajajo v Ljubljani in Kopru.

Je po vaši oceni še možno na ulici izsiliti družbene spremembe?

Zagotovo. Vendar naš cilj niso protesti. Mi želimo opolnomočiti ljudi. Morajo se zavedati, da imajo moč za vplivanje, da lahko spremenijo družbo, če so informirani, če vedo, kaj se okoli njih dogaja. Ni realno pričakovati, da bomo šli na državnozborske volitve in bo potem nenadoma vse bolje. Sistem je možno spremeniti samo od spodaj navzgor. Šele potem, ko se bo dobra praksa razširila po vsej Sloveniji, lahko razmišljamo tudi o širših političnih spremembah.