Do ustanovitve tega odposlanskega mesta je prišlo v času arabske pomladi. Ljudje niso zahtevali delovnih mest in več priložnosti zgolj v arabski regiji, temveč tudi v drugih delih sveta. Leta 2012 je mednarodna skupnost končno spoznala, da na svetu obstaja največja generacija mladih dotlej. Kar 1,8 milijarde jih je. 87 odstotkov mladih živi na globalnem jugu, na območju torej, kjer se šele začenjajo soočati z razvojnimi izzivi. Generalni sekretar ZN se je zavedal, da bo potreben drugačen pristop do mladinske tematike. Vse agencije ZN imajo sicer svoje programe za mladino. Toda generalni sekretar je hotel vzpostaviti poseben urad, s pomočjo katerega bi dobil helikopterski pogled, prav tako naj bi koordiniral delo različnih agencij, vlade in zasebni sektor pa spominjal na njihove obljube glede mladinskih vprašanj.
Je bilo spoznanje mednarodne skupnosti, da se je treba mladinskih vprašanj lotiti globalno, edini pozitivni izkupiček arabske pomladi?Jasno so se mnoge vlade po svetu začele ozirati po potrebah svojih mladih. Zelo pomembno se mi zdi, da se je v mnogih delih sveta ponovno odkril pomen mlade generacije in njihov doprinos k družbi. Ta premik ne bi bil možen, če se mladi ne bi podali na ulice in zahtevali, da njihov glas postane slišen. Generalni sekretar ZN Ban Ki Moon ima za svetovne voditelje le eno sporočilo, in sicer, naj prisluhnejo svojim ljudem, svojim mladim. Brez tega se ne bo možno izogniti družbenim nemirom, prav tako ne bodo mogle velikega potenciala v ljudeh preliti v razvoj.
Ste iz tretjega največjega mesta v Jordaniji, iz Zarke, kjer je približno polovica industrije v državi. Prihajate iz privilegirane družine. Lahko ste študirali v tujini in potovali po svetu. Takšne izkušnje številni vaši sovrstniki v arabskem svetu ne premorejo. Kaj je recept uspeha za mlade iz vaše regije?Zarka ni privilegirano mesto, je pa kraj, kjer prebiva srednji sloj. Iz takšne družine tudi sam izhajam. Študij v tujini in potovanja mi ni omogočila družina iz prihrankov, temveč štipendije. Mnogo stvari, ki sem jih počel, so bile tudi proti toku. Ko sem volontiral – bil sem tudi član študentskega sveta – moja družina ni razumela, zakaj se temu sploh posvečam. Volontiral sem od 15. leta, tudi med študijem, ko so se moji prijatelji zabavali, starši pa so od mene pričakovali, da se posvečam akademskim dejavnostim. To je tudi del odgovora na vaše vprašanje. Nikoli ne smemo stvari jemati kot samoumevne, zavzeto pa moramo iskati nove priložnosti. Eden od današnjih izzivov za mlade je ta, da ne bi sledili natančno začrtani poti, ki jim je zarisana v mnogih delih sveta. Sami niso pripravljeni tvegati, sprijaznijo se s tem ali onim študijem in pozneje poskušajo dobiti natančno določeno službo. Mladi morajo tvegati, poskušati zagnati majhno podjetje ali delati na področju, kjer so najboljši: v umetnosti ali civilni družbi, denimo. Diploma je najmanj, kar lahko dobijo od študija. Teh štiri ali pet let morajo uporabiti modro, da bi ugotovili, v čem so dobri. Takrat se da opraviti veliko volonterskega dela, pripravništev. Vsi, ki so bili pripravljeni tvegati, se jim je to kasneje v njihovih karierah obrestovalo. Ko ste stari dvajset, vam ne more spodleteti. Ni mladosti brez tveganj. Če vam res spodleti, se še vedno lahko vrnete. Pozneje tega več ne morete storiti.
Iz vašega pripovedovanja razumem, da ste bili veseli, ko so mladi med arabsko pomladjo odšli na ulice. Ste sedaj, nekaj let pozneje, žalostni, kako so se obrnili časi in so režimi še bolj pritisnili na civilno družbo kot prej, mladi pa imajo še manj priložnosti kot pred začetkom arabske pomladi?Leta 2011 sem živel v Egiptu. Od prvega dne, ko so se začele demonstracije, sem tudi sam s prijatelji hodil na trg Tahrir. Doživel sem egiptovsko revolucijo, čustva in velika pričakovanja. Slednja so bila razumljiva. Ljudje so pričakovali, da bodo rešene vse njihove težave, kar pa se ni zgodilo. Demokracija ne predstavlja enega samcatega dogodka, gre za proces z vzponi in padci. Skrbi me radikalizacija v družbah. Posamezniki zmorejo naščuvati mlade, ker so ti soočeni s pomanjkanjem priložnosti. Države, v katerih je prišlo do arabske pomladi, svarim, da morajo v središče svoje razvojne politike postaviti mlade, v nasprotnem primeru bodo resnično plačale visoko ceno. Izključitev mladih iz političnega procesa ne more biti rešitev. Če me vprašate, ali je arabska pomlad izpolnila vse svoje obljube, bom seveda odgovoril, da ni. A ne sodimo prehitro. Arabska pomlad še ni končana. Sedaj lahko spodbujamo konstruktivno življenje, zavzemanje za človekove pravice in demokratizacijo. Pred regijo pa so težki časi. Soočena je z različnimi vrstami konfliktov. 1,5 milijarde ljudi trenutno živi na konfliktnih območjih. Nobena od teh držav ne bo mogla doseči niti enega od milenijskih razvojnih ciljev. Iz tega lahko povlečemo nauk, da obstaja jasna povezava med mirom, varnostjo in razvojem. V arabski regiji je 70 odstotkov prebivalstva mlajšega od 30 let. To je tista težka enačba, katere se poskušamo lotiti.
Vam tuje vlade prisluhnejo, ko jih poskušate prepričati, naj v svoje administracije in procese odločanja vključijo več mladih?Rad bi verjel, da mi. Obstaja več načinov, po katerih lahko ocenjujemo, ali vlade mlade jemljejo resno. Eden je, da pogledamo, koliko denarja se v nacionalnih proračunih namenja za vsa mladinska vprašanja, ne zgolj za izobraževanje. Ogledamo si lahko, kako se lotevajo pomoči nezaposlenim mladim, kakšne ukrepe so v njihovo pomoč ustvarili. Pogledati morate tudi, kako so mladi soudeleženi v politiki: ali sodelujejo zgolj na virtualnih platformah ali pa so dejansko tudi v osrednji politiki. Zgolj 0,87 odstotka parlamentarcev na svetu je mlajših od trideset let, manj kot šest odstotkov pa jih je starih manj kot 35 let. Mladi torej očitno zgolj virtualno sodelujejo, niso pa del političnih inštitucij, kjer bi morali biti prisotni. Vse naše družbe se že nahajajo v digitalni dobi, samo naša politika je še analogna. Dandanes ima že 150 držav po svetu oblikovano politiko do mladih, kar je dobro. Toda sprašujemo jih tudi, ali imajo za to politiko namenjenih dovolj proračunskih sredstev, dovolj ljudi za njeno izvajanje, ali imajo dovolj podporne infrastrukture za izvedbo mladinskih dogodkov. Nekatere države seveda zaostajajo. Če države kot naložbo v izobraževanje namenjajo zgolj en odstotek BDP ali dva, je to jasen znak, da je treba ta sredstva podvojiti. Globalno bi moralo povprečje za izobraževanje znašati štiri do pet odstotkov.
Osem tisoč mladih Slovencev je lani zapustilo državo, ker tukaj ni več videlo priložnosti za delo. Po drugi strani iz južnega obroča Sredozemskega morja v Evropo prihaja na tisoče mladih ljudi, ki prav v Evropi vidijo priložnost za boljšo prihodnost. Kaj vam to pove o razumevanju mladih glede njihovih priložnosti?V Evropi imamo generacijo mladih, ki lahko potuje in išče priložnosti tam, kjer koli jih najdejo. Je pa tudi na tej celini jasno, da je treba ustvariti več delovnih mest, saj mnogi mladi tudi v poznih dvajsetih letih še nimajo služb. V Evropi srečujem ljudi, ki imajo pri 27 letih po dve diplomi ali magisterij, govorijo dva ali tri jezike, a še niso dobili niti ene pogodbene zaposlitve. To je srce parajoče. Pri evropski mladini ne gre za enako nezaposlenost kot v Afriki. Tukaj so brez služb dobro izobraženi mladi. Migranti iz južnega Sredozemlja pa prihajajo, ker v svojih državah ne vidijo niti obetov za priložnosti. Če bodo države povečale naložbe v mlade, bodo rezultati hitro vidni.
