Leta 2005 je bil sprejet dokument o odgovornosti zaščititi, vendar to ni pravna norma, ampak politični dokument, ki zatrjuje zakonsko obvezanost držav do zaščite človekovih pravic in humanitarnega prava. Dokument je izhajal iz potrebe, da humanitarno pravo dobi nekaj zobovja in krempljev. Ko mednarodna skupnost ne intervenira, se soočimo z množičnimi grobovi. Srebrenica in Ruanda sta dovolj zgovorni opozorili o propadu mednarodne skupnosti na dveh kontinentih. Ko je v Libiji prišlo do velike možnosti, da bo Bengazi prizorišče množičnega poboja, je varnostni svet enoglasno sprejel resolucijo 1970. To je bilo prvič, da se je varnostni svet odločil zaščititi civilno prebivalstvo z uporabo vojaške sile. Lepo bi bilo imeti mednarodno zakonodajo, ki bi brezpogojno zahtevala aktivno zaščito. Ker tega nimamo, je potrebna politična volja članov varnostnega sveta.
Ampak vedno znova trčimo ob vprašanje suverenosti držav.Da, nekatere države se sklicujejo na suverenost in drugim državam ne dovolijo možnosti posredovanja v njihove notranje zadeve. Mislim, da smo zdaj toliko napredovali, da vemo kako pri poskusih genocida ne gre za notranje zadeve. Moralna obveznost mednarodne skupnosti je, da ne sme sedeti pred televizijo in v živo gledati, kako pobijajo civiliste. To se je zgodilo v Srebrenici. Tam bi bilo mogoče zločin preprečiti. Samo politične volje ni bilo. Če zahtevate suverenost, s tem prevzemate odgovornost.
Govorimo o premikih vojaških enot čez državne meje. Takšne vojske imajo tri ali štiri države na svetu. Kako lahko potegnemo mejo med intervencijami, ki so krinka za neokolonialne vojne in operacijami za zaščito civilnega prebivalstva?Problem je res tu, vendar je prišlo do evolucije. V ustavi Afriške unije je paragraf 4H, ki voditelje afriških držav obvezuje k intervenciji. Ta člen izhaja iz pogostega poraza organizacij afriškega kontinenta in poraza Združenih narodov pri reševanju civilnega prebivalstva. Ko je prišlo do krize v Sierri Leone je na tej podlagi intervenirala nigerijska vojska in odšla čez mejo zaščitit civiliste. Veliko nigerijskih vojakov je dalo življenja, da Sierra Leone ni bila še enkrat veliko grobišče civilistov. V Slonokoščeni obali je bilo v kratkem času ubitih 3000 ljudi. Intervenirale so francoske čete, ki so stabilizirale položaj, omogočile volitve, tako da zdaj država z veliko napora ustvarja normalnost. V Afriki je v tem trenutku veliko aktivnih konfliktov, vendar vidim napredek. Kenija je ravnokar izvolila Uhura Kenyato za predsednika. Izšel je iz zelo nasilnega predvolilnega obdobja iz leta 2008, zaradi katerega je veliko ljudi obtoženih na mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu. Med njimi je tudi pravkar izvoljeni predsednik Kenyata. Vendar so bile letošnje volitve veliko bolj mirne, ker so bili Afriška unija in Združeni narodi prisotni dolgo pred volitvami. Obtožbe pred mednarodnim sodiščem so tudi delovale zaviralno.
Ampak pri Siriji mednarodna skupnost ponovno sedi pred ekrani in gleda poboje. Kdo bi moral kaj narediti?Vprašajva se. Zakaj svet gleda to prelivanje krvi in ne naredi nič? Izgovorov je veliko, vendar še vedno delamo isto napako kot v Srebrenici in Ruandi. Intervenirati je treba v pravem času, dovolj zgodaj in odločno. Če bi svet interveniral dovolj zgodaj, bi ne bili soočeni z več kot 70.000 pobitimi civilisti in vsaj enim milijonom beguncev. Namesto tega se zdaj ukvarjamo s tem, kaj bo po koncu vojne. Danes vemo, da bosta jutri morda alavitska in krščanska skupnost predmet zaskrbljenosti zaradi genocida. Isto se lahko kadar koli zgodi sunitski skupnosti. To je trenutek, ko bi moral varnostni svet poskrbeti samo za zaščito civilistov. Vseh civilistov. Kofi Annan je sestavil mirovni načrt, ki ga niso izpeljali. Danes Lakdar Brahimi poskuša še enkrat. Bojim se, da bodo tudi njegovi napori brez haska. Pravi trenutek je bil zamujen. Vojna se je začela z mirnimi demonstracijami, ki so zahtevale več demokracije. Danes je to skrajno nasilna sektaška vojna, v kateri so tarča pobijanja in storilci pripadniki različnih verskih konfiguracij in manjšin. Ob njih so še džihadisti, ki lahko naredijo veliko škode. Zato sem bil od začetka proti temu, da se kar počez razdeljuje orožje sirskim milicam. Orožje dobijo v roke vsi mogoči ljudje, ki ga uporabijo za pobijanje na podlagi verskih ali kakšnih drugih razlik.
Alternativa so bojna letala in ekspedicijski korpusi posebnih enot. Zakaj so velike države šle na vojno v Libijo, v Sirijo pa ne? Se vam je zdela intervencija v Libiji upravičena?Absolutno. Bengazi je bil uspeh. Hkrati pa moram reči, da bi bilo tudi s polkovnikom Gadafijem možno najti rešitev mnogo prej. Ko ni hotel poslušati nikogar, je bila odločitev o zaščiti Bengazija z uporabo sile upravičena. Vendar je previdnost držav, ki lahko intervenirajo, razumljiva. Izid vojaških intervencij ni romantičen. V Libiji je bilo povzročene veliko stranske škode. Vojna je imela nepredvidljive posledice. Vendar je bilo civilno prebivalstvo zaščiteno, diktator pa odstranjen.
Ali so nekateri konflikti važnejši od drugih in jih zaradi tega sploh ne vidimo?Pogosto slišim, da je do intervencije v Bengaziju prišlo zaradi nafte, v Siriji pa je premalo nafte, da bi kogar koli zares skrbelo. Mislim, da to ni res. Percepcija je včasih slabša od resničnosti. Dejstvo pa je, da nekateri konflikti ne vzbudijo pozornosti nikogar. Hierarhije ne bi smelo biti, ker govorimo o človeških bitjih, ki jih pobijajo zato, ker so kristjani, muslimani, judje ali ker pripadajo manjšinskim narodom. Tudi v najbolj pozabljenih koncih sveta pa potekajo genocidi in zločini proti človeštvu. Ne bi smeli biti selektivni. V Združenih narodih ne vidimo razlike med Sirijo, Libijo, Malijem in Kongom.
V Maliju so intervenirali Francozi sami.Ne čisto sami. Zahodnoafriška ekonomska skupnost si je prizadevala za oblikovanje intervencijske vojaške sile, mirovno operacijo pa zdaj vodijo Združeni narodi. Pri Maliju svet ni ohromel pred nasiljem in samo gledal. Hkrati pa tudi skrbimo za prihodnost in preprečujemo represalije proti Tuaregom in arabskemu prebivalstvu. Problem je vzhodni Kongo, kjer je na stotine žensk posiljenih, tisoči otrok pa so ugrabljeni kot vojaki. To so strašni zločini. Skupaj s skupnostjo držav Velikih jezer poskušamo najti rešitev. Ampak ni lahko. Trudimo se razmestiti brigado, ki se bo tudi s silo soočila z uporniki. V Maliju urimo vojsko. Tam so tudi štirje slovenski vojaki. Vsak prispeva, kar lahko.
Ali ste ko pravnik zadovoljni z delom mednarodnih sodišč za vojna hudodelstva? Se s sojenji zločincem krivice poplačajo in računi poravnajo?Sodišči za zločine v Ruandi in v Jugoslaviji sta opravili pionirsko delo pri vzpostavljanju odgovornosti za zločine. Ne gre pa pozabiti, da so bila sojenja potrebna, ker smo propadli pri zaščiti. Sodišče v Arushi je tudi prvič v zgodovini obsodilo predsednika vlade. Jean Kambanda je bil obsojen na dosmrtno ječo, še preden so aretirali Slobodana Miloševića. Sodili smo mu skupaj s celo vlado in vojaškimi poveljniki. Ko sem se pridružil sodišču leta 2001, smo zaslišali 3000 prič, ki so bile raztresene po vsem svetu in pogosto brez potovalnih dokumentov. Proces smo prevajali v tri jezike. Oba procesa sta postavila temelje mednarodnemu kazenskemu sodišču. V zaporu v Scheveningenu je nekdanji predsednik Slonokoščene obale in kopica drugih. To je zdaj uveljavljen sistem. Vse to pa ima smisel, če prepreči nove zločine. To je ideja. Storiš zločin proti človeštvu kjer koli na svetu? Pazi. Sodili ti bomo.
Bi moral kdo kaj narediti tudi v Koreji? Tam se igrajo z atomskimi bombami.Sedanji položaj v obeh Korejah je treba vzeti smrtno resno in biti zelo pazljiv. Molimo, da se iz tega ne izcimi vojna. Vedeti pa moramo, da obstaja možnost konflikta. Zdaj je čas, da države, ki imajo vpliv na Severno Korejo, prepričajo njenega voditelja, naj se zadrži. Po drugi strani lahko rečemo, da gre samo za retoriko. Vendar je v igri možnost uporabe atomskega orožja. Strašna misel. V moji domovini otroke učijo, kako nevarni živali ne vtikaš prsta med zobe, da bi videl, če bo res ugriznila.
