Nekaj je bilo naključij, nekaj pa normalnosti, če smem tako reči. Alenka Bratušek je po spletu okoliščin nadomestila predsednika PS. To je bilo v dobri meri naključje. Obenem pa je napočil skrajni čas, da ženske, ki so v Sloveniji že trideset let v povprečju višje izobražene kot moški, zasedejo tudi ustrezne položaje. To je normalno. Delež žensk na položajih odločanja se v Sloveniji postopno povečuje, a hitreje v gospodarstvu in celo v znanosti kot v politiki. A tudi tu se premika. Na volitvah leta 2011 je prišlo do pomembnega preskoka: izvoljena je bila tretjina žensk, kar je napredek glede na približno desetino izvoljenih na prejšnjih volitvah.
Še vedno pa državo vodijo moški. Poleg premierke v vladi sedita le še dve ministrici. Naključje?Zagotovo ne. To, da imamo tako malo žensk na vrhunskih položajih v politiki, je posledica dolgotrajnega izključevanja žensk iz javnega življenja. Dolgo je namreč veljalo, da je politika tako zelo racionalna dejavnost, da bi jo ženske lahko pokvarile ali povzročale zmedo in kaos. Ta predstava o vplivu žensk je bila sistematično ustvarjana več stoletij, z njo se je opravičevalo izključevanje žensk, ko so te že imele ustrezne pogoje – izobrazbo, veščine, in ko so se že izkazale pri delu.
Da ženske postopoma zasedajo tudi najpomembnejša mesta odločanja, je v veliki meri posledica ambicioznosti žensk. Toda ali ni tako, da lahko včasih ženske zasedejo ta mesta šele tedaj, ko jih moški nanje »pripustijo« – takrat ko gre podjetju, panogi ali državi slabo in ko sami zase najdejo bolje plačane in manj garaške službe. Energetika bo na primer še dolgo v »moških rokah«.Popolnoma se strinjam z vami. Tudi raziskave to potrjujejo. V večini postsocialističnih držav so pomembna mesta na univerzah zasedle ženske, ko so moški odšli v bolje plačane in manj garaške službe v gospodarstvu. Sicer pa so ženske tudi na nižjih položajih koristne, ko jim pustijo delati. So »vlečni konji«, kot je nedavno označila vlogo mladih tožilk pred 35 leti sedanja varuhinja človekovih pravic, gospa Vlasta Nussdorfer.
Gre razloge, da delež žensk na odločevalskih položajih tako počasi narašča, iskati tudi pri ženskah? Včasih vidimo, da ne želijo prevzeti odgovornosti, ki jo prinese najvišje mesto: raje ostanejo pomočnice, glavne sekretarke itd.Za to je več razlogov. Ženske so po eni strani manj samozavestne. Po drugi strani so veliko bolj obremenjene s skrbstvenimi in drugimi nujnimi deli. Da so manj samozavestne, je razumljivo: v zahodni civilizaciji – pa tudi v vseh drugih – so ženske tisočletja obravnavali kot govoreča orodja in jih temu ustrezno disciplinirali. Morale so biti ustrežljive, pokorne, sočutne in delati za druge. Niti najmanj ni torej čudno, da so še vedno premalo samozavestne. Poleg tega mlade ženske potrebujejo vzornice, teh pa še ni. Tiste, ki odločajo na najvišjih položajih, šele ustvarjajo nove vzorce obnašanja. Tega se v Evropi zavedajo, zato obstajajo mednarodne mentorske mreže, v katerih posebno pozornost dajejo ženskam prav zato, da te svojih potencialov ne bi skrivale, da bi se torej opogumile in napredovanje tudi zahtevale. Kar zadeva drugi razlog – večjo obremenitev žensk z gospodinjskim, družinskim, skrbstvenim delom – pa moram poudariti, da je ta problem skupen vsej Evropi. Tudi slovenska raziskava javnega mnenja v letu 2012 kaže, da v povprečju 75 odstotkov žensk porabi tedensko za gospodinjsko delo več kot 10 ur, delež tako obremenjenih moških pa je komaj 25-odstoten. Ob tem je pomenljiv tudi podatek, da se 90 odstotkov moških in žensk strinja, da bi se morali moški več ukvarjati z gospodinjstvom in vzgojo otrok ter da so za to tudi sposobni.
V članku Slovenska postmoderna družba in spolna neenakost ste leta 2004 zapisali, da smo se v 70. in 80. približevali švedskemu modelu odpravljanja diskriminacije po spolu, a da se je ta proces v času tranzicije ustavil. Osamosvojitev torej ni bila dobrodejna za odnose med spoloma?Tudi tako bi lahko rekli. Naj spomnim: že na prvih večstrankarskih volitvah je prišla do izraza konservativna politika do žensk. Do leta 1997 so se zgodili trije poskusi, da bi dopust za nego otroka podaljšali na tri leta. Ženske smo se temu odločno uprle. Triletni dopust bi namreč pomenil velik korak nazaj, z njim bi preprečili, da bi lahko ženske normalno delovale v katerem koli poklicu, zlasti pa tistih, ki zahtevajo strokovno znanje.
Očitali so vam, da ženskam odrekate pravico do izbire.Nič nimam proti pravici do izbire. Težava je v tem, da uvedba tako dolgega dopusta povzroči, da se razkrojijo institucionalne oblike otroškega varstva. To se je dogajalo tako na Madžarskem kot na Poljskem. Tudi tiste ženske, ki bi se rade hitreje vrnile na delo, so morale ostati doma, ker niso imele kam z otrokom. Tako spet postane »edino normalno«, da je samo mati z otrokom. In vendar številne raziskave, tudi v Sloveniji, dokazujejo, da večina ljudi ne sprejema več stališča, da družina ali otrok trpi, če je mati zaposlena. Naj še enkrat poudarim: na poveličevanju družine, materinske topline in tako dalje so se v 90. gradile omenjene zahteve, v njihovem jedru pa je bila težnja po ponovnem udomačevanju žensk.
Veljate za ostro kritičarko Cerkve, njenih dogem in nauka. A tako kot družba tudi Cerkev spreminja svoja gledišča. Danes boste težko našli koga, ki bi tako kot Tomaž Akvinski trdil, da je ženska ponesrečen moški. So cerkvena stališča še ovira za emancipacijo žensk?V bistvu so ovira, čeprav se to navzven ne kaže tako očitno. Gre za prikrito izražanje neprijaznosti ali celo sovražnosti do žensk, ki se izraža v nasprotovanju in zavračanju feminizma, ker da je prav feministično delovanje privedlo do pomožačenja žensk. Zato naj bi posvetni feminizem nadomestili z »novim« ali katoliškim, za kar se je zavzemal že papež Janez Pavel II., za njim pa tudi Benedikt XVI. Po uradnih cerkvenih razlagah naj bi ta »novi« feminizem omogočal, da bi se ohranjala posebna, čudovita narava žensk. Ženske bi po cerkvenem učenju ohranile svojo »čudovito naravo« le, če bi se zgledovale po vrlinah Device Marije in bile ljubeče, pokorne in bi tako kot ona živele v skladu z rekom Fiat voluntas tua (naj se zgodi tvoja volja).
Ampak v srčiki krščanske doktrine je vendarle skrb za dostojanstvo vsakega človeka, tako ženske kot moškega. Nekateri strokovnjaki celo razlagajo, da ni naključje, da je do emancipacijskih procesov žensk prišlo prav v državah s krščansko tradicijo. Ali ni torej seme enakopravnosti kalilo tudi v krščanstvu – ne le kljub njemu?Ampak vprašanje je, kje se ta emancipacija lahko uresniči. V krščanstvu le pred božjim obličjem, do tja pa je mogoče dospeti le, če spoštuješ vse tuzemske prepovedi in zapovedi, med njimi že omenjeno Fiat voluntas tua… Zato še enkrat ponavljam, krščanski nauk laska ženskam, jih povzdiguje kot kraljice, istočasno pa jih s temeljnimi zapovedmi podreja moškemu. Res pa je, da so mizogine vse velike religije in da nobene ni ustvarila ženska.
Ljubljansko univerzo ste od znotraj spoznavali in soustvarjali od 60. let, ko ste se zaposlili na Visoki politični šoli (sedanji Fakulteti za družbene vede). Pod različnimi režimi in v različnih gmotnih razmerah. Kako se je v teh dolgih desetletjih godilo družboslovju? Je bilo vedno pod nakovalom oblastnikov? So bili sploh kdaj zlati časi za znanost in visoko šolstvo?Če upoštevamo ekonomski vidik, konkretno plačilo za delo na univerzi, potem lahko rečem, da zlatih časov za večino zaposlenih na univerzi nikoli ni bilo. Konkretno lahko o vrednotenju dela na univerzi v primerjavi z gospodarstvom pove moja izkušnja pred letom 1991. Moja kolegica, s katero sva diplomirali istega leta, je kot direktorica nekega sektorja v veliki firmi v 20 letih zaslužila v primerjavi z mano še za eno hišo. Na srečo je gonilna sila večine ljudi na univerzi želja po znanju. In ni res, da se na univerzi malo dela. Še nihče ni na primer doktorske disertacije napisal le v normalnem delovnem času. Takšna podcenjevalna stališča so zgolj sredstvo za utišanje preveč kritičnih družboslovcev. Prepričana sem, da se večina zaveda, da se tudi s takim orožjem skuša izničiti vloga javnega univerzitetnega izobraževanja.
S tem pa sva pravzaprav že pri vprašanju o odnosu oblastnikov do družboslovja oziroma znanosti. Vsi tisti »akterji« v politiki, ki znanost jemljejo kot svojo last, si bolj ali manj očitno prizadevajo za takšno »produkcijo« zlasti družboslovnih ved, da zanje ne bo moteča, ne glede na vrsto političnega sistema. Razmere v Sloveniji ne odstopajo od teh značilnosti. Oblastniška »nakovala« pa so v praksi različno obarvana. Če si ogledamo razvoj sociologije od začetka 20. do začetka 21. stoletja, lahko ugotovimo, da se je njena praktična usmeritev gibala od dejavnika družbene harmonije v Avstro-Ogrski, prek kritičnega vrednotenja socializma do poskusov nove harmonizacije konec 20. stoletja, tokrat v imenu prilagajanja »razvitim« družbam. Že pred zasukom političnega sistema leta 1990 smo bili priča razširjanju »svetlih upov« o blagostanju »modernih« družb. Te so nekateri predstavljali v idealizirani podobi, njim nasproti pa le negativne strani socialistične urejenosti. A blišč enostransko predstavljene »razvitosti« je, kot vemo, hitro potemnel…
