»Ker ni nobenega reda, jo najslabše odnesemo tisti taksisti, ki delujemo zakonito. Poleg tega, da nikomur ni mar, kdo prevaža potnike – ker ni treba predložiti potrdila o nekaznovanosti, so lahko med taksisti tudi posiljevalci in morilci – nam tisti, ki nimajo licence ter ne plačujejo prispevkov in davkov, predstavljajo tudi nelojalno konkurenco, saj si lahko privoščijo spuščati cene. Najbolj se torej splača delati na črno,« ugotavlja Fuad Mustafić, predsednik Taksi društva Ljubljana, ki meni, da je država – zaradi neurejene zakonodaje – pravzaprav botra sive ekonomije.
Tudi na Mestni občini Ljubljana pravijo, da imajo zvezane roke pri predpisovanju pogojev, ki bi omogočili kakovostno taksi storitev, saj veljavna zakonodaja lokalnim skupnostim daje izredno malo pooblastil za urejanje tega področja. O novem zakonu, ki naj bi naredil red med taksisti, pa ni ne duha ne sluha, čeprav ga na ministrstvu za infrastrukturo in prostor najavljajo že nekaj let.
Pridobiti licenco ni mačji kašelj
Povsem drugače je pri naših severnih sosedih, pravi Rifet Šabić - Rifle, ki je skoraj 20 let delal kot taksist v Ljubljani, pred kratkim pa se je preselil v glavno mesto avstrijske zvezne dežele Štajerske – v Gradec. »Pri nas morajo imeti licenco samo taksi prevozniki, taksist pa je lahko vsaka baraba. V Avstriji ni tako. Vsak taksist mora imeti licenco, ki jo pridobi na podlagi zelo zahtevnega in obširnega izpita, ki je sestavljen iz več segmentov; med drugim zahtevajo temeljito poznavanje Gradca in avstrijske Štajerske, turističnih smernic tudi na nivoju države, pravilnik za opravljanje taksi službe pa moraš znati skoraj na pamet. Na koncu moraš opraviti še izpit iz prometne varnosti, ki je skoraj tako zahteven, kot da bi še enkrat delal izpit za avto,« opisuje svoje izkušnje Šabić, ki je vse to že uspešno prestal.
Trenutno čaka na izkaznico, ki jo bo dobil, če mu bo prižgala zeleno luč posebna komisija, ki preverja predloženo potrdilo o nekaznovanosti. »Prvi pogoj za vse našteto pa je seveda brezhibno znanje nemškega jezika, medtem ko znanja tujega jezika na gospodarski zbornici, kjer se opravlja izpit, ne zahtevajo. To je prepuščeno podjetnikom, ki zaposlujejo taksiste – tisti, ki hočejo imeti storitve na višjem nivoju, bodo seveda raje zaposlili takega taksista, ki na primer obvlada še angleščino.«
Vsi vozijo po enaki ceni
Po besedah našega sogovornika so Avstrijci bolj pedantni v vseh pogledih – njihovi zakoni ščitijo tako taksiste kot uporabnike. »Eden takih primerov je tudi kopija pravilnika za opravljanje taksi službe, ki jo mora imeti vsak taksist v vozilu. Če pride do nesoglasja s stranko, pogledata pravilnik, kjer so zapisane vse 'pravice in dolžnosti taksista'. Če to ne zadostuje, lahko stranke pritožbe naslovijo na njihovo gospodarsko zbornico, kjer imajo posebno komisijo, ki se ukvarja samo s pritožbami.«
A do tega redko pride, pravi Šabić, ker mora biti cenik storitev v natančno določeni velikosti nalepljen na zunanjih vratih vsakega vozila in ne le v vozilu, kot to velja pri nas. »Toda cenik ni namenjen primerjavi cen, saj velja v Gradcu enotna tarifa. Startnina je vselej 3,9 evra, medtem ko je treba za prevožen kilometer podnevi odšteti 1,2 evra, ponoči – od 18. do 6. ure zjutraj – pa 1,4 evra,« je pojasnil Šabić.
Po njegovem prepričanju bi prav s sprejetjem enotne tarife tudi v Ljubljani rešili mnogo težav – z enim zamahom bi namreč onemogočili oderuhe in stopili na prste izkoriščevalskim taksi podjetjem, ki prisiljujejo taksiste v dampinške cene. »V Ljubljani dobro živijo samo lastniki taksi podjetij, in sicer od dispečnine, ki jo vsak mesec pobirajo od taksistov, medtem ko nikogar ne zanima, kako iz meseca v mesec živijo taksisti. Lastnikov taksi podjetij tudi ne zanima, ali imajo taksisti licence, vozniško dovoljenje, nič. Prvi je to naredil Metro, potem pa so mu vsi sledili. In to traja že več kot deset let,« opozarja Šabić.
