Ko je Angela Bole zgodaj zjutraj prišla po zdravila v ambulanto zdravstvenega doma Šiška, ne bi uganili, da šteje že 95 let in jo je v dom za starejše pred 20 leti pripeljala bolezen, ob kateri je bila popolnoma obnemogla. Razen tega, da je dom tudi po ravno zaključeni energetski prenovi že na zunaj mnogo lepši in da se je v njem zamenjalo nekaj zaposlenih in stanovalcev, pravi, da se ni kaj dosti spremenilo. Da po državi udriha gospodarska in socialna kriza, mnogi dolgotrajni stanovalci doma, pravi, sploh niso zaznali. Tudi zaposleni ne pokažejo, da so vse bolj obremenjeni in da za svoje delo dobivajo vse nižja plačila.
Bolj kot stanovalci doma zaostrene socialne razmere občutijo njihovi svojci, ki večinoma za oskrbo v domu doplačujejo, saj pokojnina ne zadošča. Najosnovnejša oskrba v dvoposteljni sobi stane 553 evrov mesečno in redki imajo tolikšne dohodke, da jo uspejo pokriti v celoti, pripoveduje Lea Horvat, socialna delavka v domu. Je pa med 230 stanovalci malo tistih, ki potrebujejo najzahtevnejšo nego, kar je popolnoma v nasprotju z izkušnjami domov na obrobju države. »Ljudje pridejo, ko so še razmeroma dobrega zdravja. Takšnih, ki bi prišli, ker svojci ne bi mogli več skrbeti zanje, je malo. Marsikaterega ležečega stanovalca pa smo kmalu po vselitvi postavili na noge,« se pohvali.
Ne urni kazalci, pač pa hrana
Da čisto vsakemu stanovalcu lahko zagotovijo fizioterapijo in da krize ne občutijo na svoji koži, po besedah direktorja Simona Strgarja varčujejo na druge načine: poslujejo brez papirja, dobrine naročajo v večjih paketih, razvijajo tržno dejavnost, kot je razvoz kosil, oddaja prostorov in podobno. Tako na primer ni treba varčevati pri prehrani stanovalcev, ki pri njih igra, kot smo razbrali, izredno pomembno vlogo. »Doma nisem nikoli tako dobro jedla, ker sem vedno varčevala s hrano,« priznava 93-letna Ana Majerič, ki je v domu šele eno leto. Svojo trditev brž podkrepi s podatki o kilogramih, ki jih je v tem času pridobila. A ker so navade ljudi, še posebno prehranske, različne, so med stanovalci tudi takšni z bolj izbranimi okusi. »Komur hrana tukaj ni všeč, naj je pač ne je,« pripomni Boletova.
Okoli hrane se pravzaprav vrtijo dnevi v domu za starejše, pravi socialna delavka Horvatova. »Ko pozajtrkujejo, že razpravljajo o tem, kaj je na jedilniku za kosilo, ugibajo, ali bodo kosi mesa veliki ali majhni, trdi ali mehki, ali bo pire krompir zelo gost ali nekoliko redkejši, kakšnega odtenka bo omaka...«
S pesmijo iz depresije
Vmes pa je vendarle čas za dejavnosti. Zvonka Gluhak je v domu napisala že več kot sto pesmi, igrala je v gledališki skupini... Ana Jurišić, ki je v domu zaposlena prek javnih del kot spremljevalka, se spominja, kako je eno od stanovalk pred neskončno depresijo rešila – pesem. »Gospa je bila zelo potrta, ker je pristala v domu. Neprestano je jokala. Bala sem se, da se iz depresije ne bo izkopala. Nenadoma sem, ko sem bila pri njej, predlagala, da bi skupaj kaj zapeli. Presenetila sem še samo sebe, a gospa je bila za. Bila sem nekoliko v zadregi, ker nisem iz Slovenije in ne znam zapeti nobene slovenske pesmi. Na misel mi je prišla Mi se imamo radi. Začela sem peti, gospa se mi je pridružila in prenehala jokati. Da je odlična pevka, sem hitela obvestit preostale zaposlene. Priključila se je pevskemu zboru. Danes je gospa njegov pomembni del in v domu je zadovoljna.«
Marsikomu v domu je življenje spremenil celo – domski bar. Je takšen, kakršne so kavarne drugod po mestu, zato ga obiščejo tudi okoliški prebivalci. Ne le zato, da bi se okrepčali, obiskovalcem je v njem dovoljeno tudi le poklepetati. To pa je, kot opažajo redni obiskovalci doma, pozitivne spremembe prineslo predvsem stanovalkam ženskega spola. Mnoge so se za obisk bara začele ponovno urejati.
Ko izbruhnejo stiske
Stanovalci so vse bolj zahtevni, sicer opaža zdravnik Igor Golobič, dr. med., ki v domu dela že 32 let. Dandanes ambulanto obiščejo ob najmanjših zdravstvenih težavah. Včasih so jo le, kadar so imeli večje težave, ob manjših so znali nekako potrpeti. A stanovalci so z vso oskrbo v domu zadovoljni. Pogosteje se nad tem pritožujejo njihovi svojci. Ti včasih nimajo realnih pričakovanj, koliko njihov starejši sorodnik zmore. Največkrat nesoglasja med zaposlenimi v domu in svojci stanovalcev izhajajo iz stiske svojcev, v katero zaidejo, ko ugotovijo, da za svojega starejšega sorodnika ne morejo več skrbeti v domačem okolju in imajo morda celo slabo vest zaradi njegove selitve v dom.
Nataša Stergar se o možnih izboljšavah pogosto pogovarja z zaposlenimi v domu, ne zaradi zgoraj naštetih razlogov, pač pa zato, ker dom že dobro pozna. Svojce v njem obiskuje že 24 let – danes svojo taščo, prej pa so v njem živeli še njena mama, teta, moževa babica... Nad oskrbo v domu ne tarna, meni pa, da bi se morali več ukvarjati s tistimi, ki so že malo dementni in potrebujejo pomoč, a še niso na oddelku za dementne. Takšnih je vse več, pravi direktor doma, to diagnozo ima že 52 odstotkov njihovih stanovalcev.
Kljub temu da dom v Šiški nekoliko odstopa od tistih na podeželju, ki jih večinoma polnijo stanovalci v slabem zdravstvenem stanju, se jih kar 70 odstotkov vanj vseli zaradi bolezni, pravi Golobič. Še pred dobrima dvema desetletjema je veljalo ravno narobe: le okoli 30 odstotkov vselitev je bilo povezanih z zdravstvenimi težavami starejših, kar 70 odstotkov pa jih je v dom prišlo zaradi socialnih vzrokov. Ni pa se spremenilo mnenje mnogih starejših, ki menijo, da so domovi za starejše hiralnice, pravi Stergarjeva. Večina tistih, ki živijo v domu, na srečo meni drugače: »Dobro, da imamo domove, kjer poskrbijo za nas. Ubogi tisti starejši, ki potrebujejo pomoč in morajo biti doma...« razmišlja Ana Majerič.
Tudi po tej plati se dom v Šiški razlikuje od drugih. Le ena stanovalka se je vrnila v domače okolje, pa še to ne zaradi finančne stiske, pač pa zaradi bolezni sorodnice.
