»Uf, tole zdaj je prva pavza v šestih urah,« je prvi dan v tednu malce zavzdihnil Klemen Ptičak, ki je bil hkrati precej manj utrujen in predvsem manj prepoten kot sicer tik pred zaključkom delovne izmene. Razlog? Delo so iz majhne prikolice, ki se je v vročih poletnih dneh ogrela tudi do 50 stopinj Celzija, preselili v dobro prezračevan zabojnik na isti lokaciji. »Kako je, fantje, vam je kaj vroče?« je sodelavce povprašal Til Pleterski, drugi iz tandema Hood burger, ko je prišel oddelati drugo polovico delovnega časa. »Mene kar malo zebe,« je dobil odgovor izza pulta in glede na razmere v prejšnjem prostoru so se vsi strinjali, da je bila nova pridobitev nujna.
»Mi bi še delali, samo aparati niso več delovali tako, kot bi morali,« pojasni Ptičak in doda, da so zato v zadnjih tednih delali deljeno s pavzo od 14. do 19. ure, saj ni šlo drugače. V stari prikolici, ki sta jo najprej najela, nato pa sčasoma odkupila, tudi ni bilo prostora, da bi hrano pripravljali trije hkrati. So poskusili, a ni šlo. Sedaj pa, čeprav se vsi še spoznavajo z novim prostorom, že uigrano pobirajo naročila, točijo pivo in seveda, rahlo popečejo štručke, ki jih v pekarni pečejo po njuni lastni recepturi, vanje pa nato roma sveža zelenjava, skrbno izbrano in po želji popečeno meso ter unikatne omakice. »Brez dodatkov, konzervansov, teživa tudi k temu, da je vse čim bolj lokalno,« pojasnjujeta Ljubljančana, ki se poznata že iz osnovnošolskih klopi.
Pol leta priprave
Medtem ko pred Sparovim centrom na Viču sedaj vsak dan od desete do desete ure diši iz ladijskega zabojnika iz leta 1990, ki sta ga Ptičak in Pleterski dobila iz luke v Trstu, le nekaj metrov stran na kupca čaka mini črna prikolica, v kateri se je njuno delo resno začelo. Pa se jima ne bo nič tožilo po njej? »Ne, gremo naprej, treba je obrniti novo stran, prikolica pa naj služi komu za kakšno podobno idejo,« iskreno povesta 28-letnika, ki sta začela pisati svojo zgodbo o uspehu že decembra leta 2011. En dan med malico ju je prešinilo: »V Ljubljani manjka en res dober, tak hud burger!« Kakšen naj bi ta bil sprva nista vedela niti sama, vendar je bil cilj trdno začrtan in začelo se je brskanje po kuharskih knjigah, po spletu in večmesečno testiranje.
Danes je vse plod njune lastne recepture, začela pa sta zelo premišljeno – pri moki. Najprej sta razvila recept za kruh, nato preskušala različne dele govedine v različnem razmerju, dokler nista ugotovila idealnega, mešala razne omake in vse skupaj testirala na domačih in prijateljih. Sledil je še test pred Sax pubom, kjer sta dobila dokončno potrditev, da imata dober izdelek, nabrala začetni kapital in začel se je lov na prostor. Ko začetna želja po premičnem objektu v centru ni bila uresničljiva, sta pošiljala prošnje na trgovska središča, vendar ni bilo odziva in sta začela počasi iskati lokal, kjer bi finančno veliko težje speljala ta podjetniški projekt. Ko sta že skoraj obupala, so se odzvali v viškem Sparu in od novembra lani je to domovanje podjetja, ki sta mu nadela ime Hood burger.
Naslednji bo vegetarijanski
S prostorom se je trdo delo šele začelo. »Najtežje je bilo prvih šest mesecev, ko sva delala sama po petnajst ur na dan. Veliko je bilo odrekanja, a je bilo vredno,« pripoveduje Pleterski, ki je sam zasnoval celostno podobo njune blagovne znamke. Vsakodnevni stik s strankami jima daje ogromno motivacije, prav tako se je na terenu začela njuna poslovna pot razvijati najprej. Prav ena izmed prvih stalnih strank iz časov, ko jih je bilo še malo in sta z vsakim poklepetala, je postala njun poslovni partner in z njim se je Hood burger razširil v pravo malo restavracijo. »Ni prinesel samo kapitala, ampak tudi izkušnje, pa še lažje se je odločati v neparnem številu,« še pojasnita fanta, ki res verjameta v svoje hamburgerje. In si jih tudi še vedno privoščita? »Seveda, nisva se jih še naveličala. Vsake toliko si nujno privoščiva steak, ampak kot stranke, ne med pavzo.«
Konec meseca sledi uradno odprtje novega prostora, ki so ga predelovali od aprila, kakšne pa so sicer njune želje za prihodnost? »Ko se ena uresniči, se takoj pojavijo nove,« se nasmejita mlada ljubitelja kuhanja in sta še malo skrivnostna. Mogoče bodo v prihodnosti dodali kakšno sladico, razmišljata tudi o solatkah, prvi cilj pa je razviti vegetarijanski burger, a se v zadnjih šestih mesecih nista uspela posvetiti ničemer drugemu razen delu v prodajalnici. Trenutno je tako prioriteta najti nove sodelavce, pri čemer sta zelo previdna. Želita zaupanja vredne ljudi, ki bodo enako predani, kot sta sama. Za zdaj sta za pult spustila le Ptičakova brata, ki jima je delo vedno bolj všeč, in njihovega prijatelja, potrebovali pa bi še nekaj rok, sploh če se bodo čez čas širili bodisi po prestolnici bodisi dlje.
