Pomislite, kdaj ste nazadnje sedeli na gostinskem vrtu, kjer je natakar razcapanca, ki je prosjačil tam okoli, prijazno povabil: »Videti ste žejni. Sedite, prinesel vam bom kozarec vode.« Nikdar! Gostinci take klientele ne marajo v bližini svojih miz. Podijo jih stran. Verjetno zato, ker domnevajo, da s svojo pojavo iz lokala odganjajo ugledne stranke. A ko je pobudnica Kave na zalogo k projektu povabila ljubljanske gostince, so se z veseljem pridružili. Morda so si takrat rekli: »Hej, saj ničesar ne izgubim, le promet se mi bo povečal.« Sedaj ko kavice čakajo na zalogi, le tistih, ki bi jih spili, ni od nikoder, pa si ti isti gostinci še manejo roke, saj bo izkupiček na račun naivnih, ki kavice pridno plačujejo, še večji, kot so sprva pričakovali.
Kdaj je nazadnje k vam pristopil brezdomec, rekoč: »Imaš kak evro, nimam za kavico?« Tudi tega še nisem doživela. Običajno me pocukajo za rokav in me žicajo za drobiž, morda sendvič, oni dan pa je eden od njih kolcnil vame: »Ej, pol evra mi zmanjka za pir, a mi daš?« Slovenski brezdomci pač niso kavoljubci, tako kot so morda Italijani. Naši imajo raje pivo in vino. Ali pa seveda kaj za pod zob.
Pa saj kavice na zalogi niso namenjene le razcapanim pijančkom in džankijem, boste rekli. Namenjene so vsem revežem, obubožanim, upokojencem z nizko penzijo, ki si kavice ne morejo privoščiti. Morda si še lahko predstavljam brezdomca, ki bi opogumljen z nekaj pivi šel v lokal in vprašal za kavo na zalogi, nikakor pa ne reveža, ki je nedavno ostal brez vsega. Medtem ko lačni otroci v šolah svojim sošolcem raje lažejo, da ne marajo šolske malice, kot priznajo, da so revni in lačni; v času, ko družine na vse kriplje prikrivajo, da nimajo za položnice, naj bi ti isti reveži natakarja v lokalu jasno in glasno vprašali, ali je kakšna kava na zalogi. Nobena revščina, kaj šele kava, pa naj se mu sline še tako cedijo po njej, ni vredna ponosa, ki bi ga izgubil s tem vprašanjem.
Pomislite še, koliko stane kila kruha v trgovini. Navrzimo še liter mleka. Račun bo približno tolikšen kot račun za kavico v ljubljanskem kafiču. Sama bom tako poldrugi evro raje stisnila v roko tisti stari ženici, ki po ljubljanskih lokalih s cekarjem v roki prodaja zvončke in nageljne. Naj denar zapravi po mili volji.
Prepričana sem tudi, da bi vsak gostinec mehkega srca z veseljem skuhal kavico vsakemu revežu, obubožanemu ter babici s sramotno nizko penzijo, ki bi mu potarnala: »Tako dolgo je že nisem spila...« Navsezadnje, stroški, ki jih imajo gostinci s pripravo kave, znašajo 20 centov. Koliko tolikšnih napitnin ste že pustili ta teden?
