Kdo ve, mogoče ima prste vmes ljubljeni pojoči komisar Janez, ki je v Evropi tako dobro zapisan. Janeza ima Slovenija tako rada, da ga preziru do politike navkljub že leta vztrajno tlači v sam vrh najbolj cenjenih in spoštovanih. Janez, se zdi, je na Slovenijo navezan nekoliko manj. V intervjujih se namreč zelo rad distancira od vseh ljubečih državljanov, z domovino ima pravzaprav največ opravka, kadar ji vsake toliko, ne prepogosto, da ne bi izpadlo nehigienično, a tudi ne tako redko, da bi lahko pozabili, pošlje opomin zaradi svinjanja in predračun penalov.
Šalo na stran, biti evropski uradnik gotovo ni lahko delo. Dobro je, da imamo tam gor svojega človeka, nekoga, ki razume, kako dragoceni so naravni viri. Janez, se zdi, razume njihovo vrednost. Zato pravzaprav ne čudi njegova nedavna izjava, ki tako harmonično pritegne idejam o privatizaciji pitne vode. Janez je namreč oni dan dejal, da nam bo vode zelo hitro zmanjkalo – če je ne bomo podražili! Vrhovna okoljska instanca teh naših združenih držav Evrope na vrhu seznama prioritet tako očitno nima zelenih intervencij v šolske kurikulume, s čimer bi prihajajoče generacije izobraževali o resničnem stanju planeta, ali nabiranja denarja za subvencije, s katerimi bi spodbujali splakovanje stranišč z deževnico ali odpadno sanitarno vodo. Ne bo, kot kaže, tudi večjega spodbujanja čistih tehnologij, zaradi tistih nekaj vrabcev bomo recimo (z evropskim blagoslovom in denarjem) vztrajali pri srednjeveških načinih pridobivanja energije. Vraga, človeka smo poslali na Luno, ne znamo pa konec koncev izčrpati bogatih zalog podtalnice, ker je ta pregloboko. Ampak tudi v to se gospod komisar ni vtaknil. Ne, on bi pač dvignil ceno pitni vodi, ker potem da jo bomo porabili manj. Z vsem spoštovanjem, gospod komisar, a vsak študent ekonomije zna povedati, da gre v primeru osnovnih življenjskih dobrin za zelo neelastično povpraševanje in da tudi cena ne more bistveno vplivati na njeno porabo. Lahko pa vpliva na že tako tanke denarnice ljudi.
In po drugi strani na profit potencialnih privatizatorjev vodnih virov. Nekega dne bi se lahko zbudili v krasni novi svet, kjer bo steklenica mehurčkaste sladke pijače cenejša od steklenice vode, čeprav bosta obe v lasti iste multinacionalke. Ampak gospod komisar, ki ima doktorat ljubljanske ekonomske fakultete, se tovrstnih pasti gotovo zaveda in česa takega v resnici ne bi promoviral. Ali pač?
