Enes Musić je sramežljiv človek in zdi se, da mu vsa pozornost, ki jo je pritegnil nase s pobudo o brezplačnih malicah za ljudi v stiski, pravzaprav vse prej kot godi. Raje kot kup novinarjev, ki so, v preži na kakršno koli dobro novico, zadnje dni preplavili njegovo gostilno Ham-Ham v Sostrem, bi si za mizami želel goste – tako tiste »običajne« kot tiste, ki si sami ne morejo privoščiti toplega obroka in ki jim je akcija tudi namenjena. »Dovolite, da še vam kaj postrežem,« vztraja, preden začnemo s pogovorom. »Danes sem nakuhal veliko hrane.«
Na vprašanje, kaj ga je gnalo, da je pred dnevi na tablo pred gostilno napisal vabilo na brezplačen topli obrok, odgovori, da je v Sloveniji premalo nepreračunljive solidarnosti. »Gotovo je že vsak na lastni koži izkusil, kako veliko lahko daš nekomu, pa tega ne bo cenil, in kako lahko po drugi strani majhne geste ljudem pomenijo ogromno.« Sam ni bil nikoli lačen, a ima za seboj grenko izkušnjo, zaradi katere želi pomagati. Poleg tega se mu zdi popolnoma nesmiselno metati stran vso hrano, ki ostane v loncu, potem ko za zadnjimi gosti zvečer zaklene vrata. »Tako rekoč vsak dan se je dogajalo, da smo morali zavreči za 15 ali 20 porcij hrane. In to v času, ko je toliko ljudi lačnih.«
Tako se je rodila pobuda o brezplačnih malicah. Musić je nad idejo že navdušil lokalnega mesarja, pri katerem kupuje meso, nekaj zelenjave dobi od okoliških kmetov. Še vedno je nekoliko premalo, zato poziva ne le posameznike, naj prinesejo, česar koli že imajo preveč, ampak tudi trgovske verige, ki ogromno še uporabne hrane po nepotrebnem zavržejo. Ga ni strah inšpekcije, ki bi gotovo imela pripombe na zelje z domačega vrta? »Če mi ljudje prinesejo zelenjavo, jo bom pač uporabil, pa če pridejo vse inšpekcijske službe,« je odločen.
Odziv na vabilo je zaenkrat še relativno skromen, nekaj ljudi pa se je vendarle že opogumilo. Prestopajo se po gostilni in tako jim je nerodno, da komaj izdavijo prošnjo za brezplačen obrok, pravi Musić. Večinoma so to lokalni prebivalci, med njimi se je novica seveda najprej razširila. »Hudo je, ko si star 50 let in nimaš niti za topel obrok.« Ker je prepričan, da so ljudje še vedno tako ponosni, da tudi s praznimi želodci težko prosijo za pomoč, se je Musić povezal s Centrom za socialno delo v Mostah in z Anino zvezdico. Omenjeni organizaciji naj bi tako obvestili vse socialno ogrožene, s katerimi sta v stiku, da v Ham-Ham lahko pridejo na topel obrok, ne da bi bila ob tem njihova integriteta kakor koli ogrožena. Po hrano lahko pridejo tudi skozi zadnji vhod in jo vzamejo s sabo, če jim je pred ostalimi gosti nerodno izpostavljati svojo stisko.
Na meniju je vse, kar je na voljo tudi ostalim gostom. Če zmanjka malic, spečejo pico. Če ne marajo pice, pripravijo čevapčiče z lepinjo. A v resnici so ti ljudje zelo hvaležni za kakršen koli topli obrok in jim še na misel ne pade, da bi komplicirali, dodaja gostinec.
In kakšno korist ima od tega sam? »Nobene,« zagotavlja, »sem povsem dobro preskrbljen. Prepoznaven želim biti samo zato, da bo prišlo k nam čim več ljudi. Več kot namreč imam, več lahko delim s tistimi, ki nimajo… Že vse življenje živim na podlagi filozofije, da se ti tako dobro kot slabo, ki si ga storil, prej ali slej povrne. Spomnim se recimo, ko sva bila s kolegom v Nemčiji in nama je zmanjkalo denarja. Imela sva le še za dva bureka. A ko sva ju kupila tam na avtobusni postaji, sva opazila starejšo gospo, ki je brskala po smeteh. Dala sva ji tista dva bureka. In ko sem prišel domov, veste, kaj me je čakalo na mizi?«
Tako je. Burek.