Odlok o mediaciji je Mestna občina Ljubljana sprejela že konec leta 2011, šele letos pa je ta prinesel konkretne rezultate za njene občane. Na javnem razpisu so občinarji poleti izbrali Društvo mediatorjev Slovenije, da bo izvajalo mediacije naslednjih pet let, in oktobra je končno odprl vrata mediacijski center v prvem nadstropju Kresije. »Noben spor ni prijazen. A če sprejmemo dejstvo, da smo pač v sporu, je znotraj te situacije mediacija zagotovo najboljša rešitev,« je trdno prepričana vodja centra Irena Kosovel, ki hkrati poudarja, da s takim načinom reševanja sporov ne izgubiš prav nič. »Daš si samo eno možnost več, da primer rešiš na človeku prijazen način. Če ne uspe, si zgolj na enaki točki kot na začetku.«
Kljub ogromnemu potencialu je mediacija v slovenskem prostoru še precejšnja neznanka. Sploh, če se pojavlja zunaj sodišča. A prav to je bistvena razlika med mediacijo v okviru sodišča in občinskim centrom – v MCL se lahko rešujejo spori, še preden pridejo do sodišča oziroma prav zato, da ne pridejo na sodišče, pojasni Kosovelova. Pretekli teden so izvedli prvo mediacijo. Zanimanja je sicer malce več, vendar gre večinoma za tipanje, kaj spada v okvir njihovega dela in kaj ne. V društvu, ki združuje okoli 400 mediatorjev, so takšen tempo tudi pričakovali, saj ljudje potrebujejo čas, da idejo sprejmejo, o njej premislijo in se šele potem zanjo res odločijo.
In kako mediacijo sploh začeti? Pobuda lahko pride z ene ali pa z obeh strani, bistveno je le, da sta obe stranki res zainteresirani za rešitev. Če se sprti strani vsaj toliko pogovarjata, da se skupaj dogovorita za mediacijo, je to najboljše izhodišče, kažejo izkušnje Kosovelove, druga možnost pa je, da ena stran prek centra pošlje pobudo drugi strani. Šele ko ta pristane, se postopek v centru lahko začne. Vendar le, če je izpolnjen osnovni pogoj – da ima vsaj ena fizična oseba stalno bivališče v ljubljanski mestni občini. Obenem pa naj bi se v tem centru z mediacijo reševali tudi občinski spori bodisi z državo, civilno družbo bodisi z zaposlenimi in s pravnimi osebami. Enako velja za vse organizacije, ki jih je ustanovila občina, in podjetja z občinsko koncesijo.
Obe strani sta zmagovalki
Da je občina zajela vse spore, ki so kakor koli povezani z njo, Kosovelova ocenjuje kot zelo pozitiven korak. Doslej so pomen tega civilizacijskega dosežka prepoznali le v Kranju, kjer občina vsem prebivalcem Gorenjske ponuja celo brezplačno razreševanje sporov. V Ljubljani so se odločili za drugačen princip, a z vidika prebivalcev gre prav tako za pridobitev.
Občinska ideja o mediacijskem centru naj bi temeljila na tem, da ne bi bilo finančne koristi na nobeni strani. Ne za občino ne za izvajalca mediacij. Bistvo je v tem, da se v prostor vnese novo kvaliteto, da se spori rešujejo na kultiviran način, še pojasnjuje vodja centra, ki kot upokojenka opravlja neplačano funkcijo. Društvo se financira samo iz članarin in izobraževanj, občina jim za zdaj zagotavlja le prostore in administrativno pomoč.
Prav zato so bili po besedah Kosovelove najbolj logična izbira za to nepridobitno dejavnost, saj je bilo društvo ustanovljeno prav z namenom promocije mediacije, in tudi zato so lahko postavili najnižjo ceno. Medtem ko profesionalne mediacije, ki jih izvajajo zasebni zavodi, lahko stanejo tudi do 100 evrov na uro, v ljubljanskem centru računajo 17 evrov (brez DDV) za vsake začetne pol ure mediacije. Če stranki skleneta sporazum, pa morata za uspešno končano mediacijo prispevati še 100 evrov nagrade (brez DDV). Ti stroški se seveda delijo na polovico. Da si zagotovijo resnost strank, pa v centru zahtevajo plačilo akontacije pred začetkom postopka. »Smo nepridobitno društvo, ne pa represivni organ kot sodišče, in ljudje to drugače doživljajo.«
Velika ovira so močna čustva
Irena Kosovel, ki je mediatorka že od leta 2004, se je, zanimivo, prvič srečala z mediacijo kot stranka. Postopek se sicer ni končal uspešno, glavni vzrok za to pa je bil, da se je njen odvetnik boril z mediatorjem, je kasneje ugotovila. »To je popolnoma napačno izhodišče! Na mediacijo greš zato, da najdeš rešitev, ne pa zato, da taktiziraš in kritiziraš,« je dobila lekcijo, prav to pa jo je motiviralo, da se kot pravnica bolj izobrazi na tem področju. Najprej v okviru ljubljanskega okrožnega sodišča, kjer je še vedno na seznamu mediatorjev, sčasoma pa se je začela ukvarjati tudi s psihoterapijo, kar ji pride zelo prav pri zbliževanju interesov strank.
»Spor je situacija, ko so vsi vpleteni prizadeti. Gre za posebno čustveno stanje in temu primerno se mora mediator odzivati. Ustvariti mora ozračje zaupanja, da so stranke sploh pripravljene povedati, kaj jih zares žuli, šele potem lahko poišče skupni imenovalec,« pripoveduje o svojem delu, ki ga v zadnjem času sestavljajo večinoma družinske mediacije. »Noben sodni postopek ne more tako učinkovito rešiti razpada družine in urediti pogojev za prihodnje življenje članov. Pomembno je namreč tudi, kakšen zgled so starši otrokom s svojim načinom komunikacije,« doda.
Po mediaciji še k notarju
V želji razširiti to možnost, ki ima ponekod v tujini že dolgo tradicijo, bodo za prvih petnajst parov strank v vsakem letu dve uri mediacije opravili brezplačno. Društvu je namreč pomembno tudi, da svojim članom zagotovi izkušnje. Ker se ideja še ni usedla v ljudi, ti nimajo veliko priložnosti za delo – razen v okviru sodišča ali v večjih sistemih, ki tako rešujejo spore s svojimi uporabniki. Na sodišču se je sicer mediacija že dobro uveljavila, vendar na njeno izvajanje močno vpliva finančni krč, v katerem je pravosodje. »Mediatorji opravljamo kakovostno visoko strokovno delo za simbolično plačilo, kar res priča o tem, da vsi to počnemo iz srca in prepričanja,« ponovi Kosovelova in doda, da je največja nagrada uspešno izpeljan postopek, da sta res obe stranki zmagovalki.
Kakšna pa je pravzaprav pravna teža končnega dogovora? Bosta stranki res uresničili obljube, ki sta jih izrekli pred mediatorjem? Ob koncu postopka se stranki lahko dogovorita, da poravnavo zapišeta tudi v obliki izvršilnega pravnega naslova, kot je denimo notarski zapis. Če potem stranki dogovora ne izvršita, gresta v izvršilni postopek na sodišče, odgovarja Kosovelova. A to je prepuščeno strankam, kolikor se pač želijo zares izogniti sodišču.
