Visoko poletje na provincialnih bazenih je knjiga, ki ne potrebuje spremne besede, da bi nam približala napisano, saj se bere od začetka do konca, kot bi jo pisatelj na sproščeno poletno popoldne ob bazenu pripovedoval sam. Spusti se v sestavljanje zgodb, ki dajejo občutek, da nastanejo spontano, kot takrat, ko v roke dobimo ponovno najdeno zbledelo fotografijo iz otroštva in se nenadoma spominjamo vseh podrobnosti, povezanih s prav tistim trenutkom, ko nas je nekdo ujel v neminljivost fotografije. Iz enega samega spomina se kot kamenček za kamenčkom usuje plaz zgodb: Zupan se spominja najljubših igrač, izgubljenih avtomobilčkov, prebiranja stripov in njihovega učinka na njegovo ljubezen do literature, lovskega noža, zaradi katerega je večina fantov hotela igrati Indijance v igri proti kavbojem, trboveljskega bazena, ki je bil sinonim pesnikovega poletja, odkrivanja glasbe in z njo povezanih magičnih trenutkov – kot takrat, ko je ob pesmi A Whiter Shade of Pale videl najlepšo punco na svetu. Nekaj skoraj ganljivega je na tem, kako mu spomini na otroštvo, ki jih projicira skozi prav določene stvari, predmete, ljudi, pesmi, pomagajo pri soočanju z dokončno odraslostjo. Literarni vstop v poletja odraščanja Uroša Zupana bralca popelje po nostalgični grenko-sladki poti lastnih spominjanj, ki so varno shranjena v ličnih škatlah. Bodisi v kleti hiš bodisi na podstrešju misli.
Zgodbe, ki so shranjene v škatlah z igračami
Nekaj je na tem, da kot mulci počasi, a vztrajno, z vedno lažjimi koraki stopamo proti soparnim popoldnevom in nam sonce zaslepi oči, v sebi pa nosimo znosno lahkotnost bivanja. Naproti zaprašenim igriščem, odrgnjenim kolenom, igram, polnim prispodob, asociacij, preoblačenja in spoznavanja. Ko smo na tem, da bomo kmalu začeli ugotavljati, kdo smo, a še vedno dovolj v otroštvu, da nas to še ne obremenjuje. Uroš Zupan je v zbirki esejev, ki po vsebini spominjajo na razrezane sekvence kakšnega slovenskega mladinskega filma iz sedemdesetih let, v poetičnem in delno dokumentarnem slogu zapisal svoje spomine na vonjave, zvoke, melodije in občutke iz otroštva ter jih lahkotno, brez zbujanja nepotrebne čustvene empatije, a vseeno odkritosrčno in zabavno, oblikoval v pripoved o fantu in svetu, ki ga je poznal in zaznamoval.
