Prvič smo imeli umetnico priložnost spoznati že pred leti na festivalu Mesto žensk s predstavo Večna medikacija, ki so jo kasneje igrale tudi slovenske igralke v režiji Simone Semenič, tokrat pa je Marijs Boulogne soigralko za Lekcijo anatomije, ki jo je igrala že v dveh različnih zasedbah, našla v Sloveniji – Kajo Janjić.
Kakšno lekcijo bomo dobili?Lekcija anatomije je del cikla, ki se imenuje Excavations (Izkopavanja) in govori o nosečnosti, ki se konča z rojstvom majhnega, izvezenega frankensteinčka, ki pa ne preživi. Pri nastanku projekta sem sodelovala z zdravniki, ki so me učili, kako uporabiti endoskop in tako naprej, predvsem pa mi je pomagala edina belgijska patologinja, izjemna ženska, ki me je zares navdihnila. V mesecih priprave na predstavo sem igrala, da sem noseča, in vezla dele, iz katerih je na koncu nastal otrok, previdno, da ne bi izvezla kakšne bolezni. A otrok ni bil živ. In ravno ta patologinja, ki je sicer v Belgiji dosegla korenito spremembo nehumanih bolnišničnih postopkov ob smrti otroka, je nato izvedla »obdukcijo« in je bila zelo presenečena, kako dobro sem izdelala svojo punčko. Vprašala sem jo, ali ve, zakaj je umrla, in začela je z besedami: »Prstki so čisto beli…« Jaz sem zapisovala in to je pravzaprav tekst, ki ga govorim med predstavo. In četudi sem jo igrala že 70-krat, je bila vsakič med gledalci ena oseba, ki je izgubila otroka.
Sodelovanje med znanostjo in umetnostjo se zdi tu plodno za obe strani?Da, vsi se lahko veliko naučimo, zdravnike je vse skupaj še strašno zabavalo. Enako kot velikanska vulva iz moje prejšnje predstave, ki so jo kot dekoracijo razstavili na kongresu ginekologov na Norveškem.
Glavna junakinja predstave je bila vagina?Da, v Who wants to be holy? je glavna junakinja pet metrov dolga vagina, ki zna marsikaj, ki je v resnici gora mesa, v kateri razpoznamo obraz stare gospe, ki spi in trpi, ker je polna puščic… Reši jo neki šaman, iz ust ji zleze kača, ki se spremeni v dekle, v cvet, metulja in spet obraz…
… nekakšna arhetipska zgodba z arhetipskimi simboli torej?Res si nisem posebej razbijala glave s simboli! (Smeh.) To pa zato, ker mi je šlo predvsem za vizualizacijo glasbe s pomočjo lutk in romunskih lutkarjev. Igrala sem se torej bolj z morfologijo te vulve in se hkrati poigravala s sakralnim, saj smo tematizirali zgodbo o sveti Uršuli, prvi feministki, in o njenem pohodu z enajst tisoč devicami v Rim, ki jih ob vrnitvi, tik pred domom, posilijo barbari. To »zgodbo« spremlja pet izvrstnih glasbenikov, improvizatorjev, ki igrajo na akustične instrumente, pojejo… Ta tip glasbe gledalci težje sprejemajo, če nimajo vizualne opore. Na premiero je prišlo gledališko občinstvo, zelo šik občinstvo v prestižni dvorani deSingel v Antwerpnu, ki ne bi nikoli šlo na tak koncert, skozi predstavo pa je znalo ceniti to glasbo.
In kako je to šik občinstvo reagiralo na vagino?Nihče ni rekel, da je vagina, seveda. (Smeh.) So vendarle lepo vzgojeni!
Zdi se mi, da vam gre vedno za smeh, za komično, absurdno in za resno in tragično hkrati, za vse, kar zadeva položaj žensk.Rasla sem v Belgiji, ki je zelo seksistična država, kjer ženska nikoli ni bila razglašena, kot pri vas, v socializmu, za enakopravno. Na šoli, ki sem jo obiskovala, sem bila ena redkih deklic, tudi profesorji so bili le moški in tako sem bila nenehno izpostavljena dovtipom, tudi bruseljska soseska, v kateri živim, je za ženske izredno nasilno okolje, polno fundamentalistov vseh vrst – domačih, muslimanskih... Da, obstaja tudi drugačen Bruselj od tistega mondenega, političnega! A tudi v tem lahko v časopisu preberemo: »Ženske nimajo smisla za humor!« No, mene je mama učila, kako naj se temu zoperstavim, še vedela nisem, da v drugih družinah le ženske opravljajo gospodinjska opravila. Sama torej nadaljujem iskanje bolj poštenega, bolj natančnega jezika.
In kakšna je recepcija teh feminističnih sporočil?V Belgiji jih sploh ne razumejo kot take, veliko gledalcem se zdijo moje predstave seksi! Seksi in smešne!
Smešne, črnohumorne, to že, toda seksi?Ja, očitno vsak najde, kar potrebuje! In to je v redu, jaz samo skrbim za to, da uporabljam pošteno govorico. V flamščini se na primer vulvi reče »sramne ustnice«. Sramne! Kakšna sramota je v njih?
V slovenščini tudi!No, krasno! In take besede hočem spremeniti, nikoli ne bi uporabila take besede, eliminiram jih in iščem nove, z besedami vzpostavljam boljši univerzum.
Kako ste sploh »odkrili« Slovenijo?Ko sem slišala za Mesto žensk, sem takoj vedela, da je to prostor, kjer bodo moji projekti našli odličen kontekst. In odlične sodelavce, kot je tokrat Kaja – pogumna, dobra, res dober človek, pravi angelček.
Izvrstno ste igrali tudi harmoniko, a ste imeli težave s sklepi?Da, in slovenski kirurg me je odrešil! Spet igram! In belgijska zdravstvena blagajna je bila zelo zadovoljna in je plačala operacijo. V Belgiji so se namreč zdravniki ustrašili morebitnega neuspeha pri posegu, zaradi katerega bi jih lahko kot poklicna glasbenica tožila, in me niso hoteli operirati. In tako bo moj naslednji projekt pravi pravcati koncert, igram skupaj z Albanci iz Bruslja, s katerimi sem se pred leti spoprijateljila.
Spet Balkanci? Res ste podlegli našemu šarmu!Res, ja, do konca! In sovražili me boste, če vam povem, da se je to začelo s Kusturičevimi filmi, kar je grozno, ker zdaj vem, kakšno vlogo je igral v vojni, pa vseeno…
In nekaj pozitivne balkanske norosti je tudi v Ljubljani?Ja, je, in to brez umazanega vojnega dobičkarstva! Tu sem srečala najboljše ljudi na svetu. In lipicance! (Smeh.) Tako bomo torej igrali albanske folklorne pesmi, ki jih poskušam prepesniti v moj flamski dialekt. Albanci govorijo slabo francoščino, tako da ne vem čisto dobro, o čem te pesmi govorijo, zato si besedila izmišljam, seveda zelo erotična. Zelo presenečeni bodo, če jim jih bo kdo prevedel…
Je seksualnost zahodu sploh še zanimiva?Tista, ki jo prikazujejo pornofilmi, ne več. A ta pornoseksualnost je artificielna, ljudi ne osvobaja, ampak jim vsiljuje prisilne modele, to dokazuje tudi neverjetno število žensk, ki si operirajo, torej deformirajo svoja spolovila. Jaz o spolnosti govorim s svojim jezikom, nedolžno, celo malo infantilno, s pogledom nekoga, ki je ni še nikoli prakticiral, kar na odru seveda deluje smešno. Kakšen psihoanalitik bi me gotovo hotel zadržati na svojem divanu dolga leta! (Smeh.)
