Avtorica pripoveduje slovesno in očarano nad lastno pripovedniško vlogo: slikovito, bogato metaforično, čustveno, vsevedno introspektivno. Slog je po(d)taknjenec baroka. Potem so tu leitmotivi in rdeče niti zelene barve. Ja, roman je še najbolj zapomnljiv po svojih zelenjadnih pasažah in ilustracijah. A botanični in drugi enciklopedični vstavki so umetna podpora pripovedi, avtorica si z njimi pridobiva navidezno širino in dozdevno globino. So sicer informativni in na trenutke sami zase zanimivejši od prigod in usod junakov, a celota ni zaradi njih nič bolj cela, kvečjemu je bolj nezavezujoča, poljubna. Podoben učinek imajo policijski zapisniki in astrološki vstavki. Kot da avtorica skuša dati svojemu romanu pametno strukturo in vtis kompleksnosti, a v bistvu le po nepotrebnem komplicira. Forma dodatno poudarja, kako se je avtorica izognila izostritvi problematik, kako zgodba sledi jezikovnim domislicam namesto obratno. Silovito slogovno krancljanje bi zaživelo, če bi bila snov pregnetena, tematika pa avtorsko pokonzumirana in presnovljena.
Je pa ena stvar v romanu, ki nedvomno je kompleksna. In to je psihologija protagonistov, sploh glavnega junaka. Avtorica svoje precej komplicirane like karakterizira skozi klinično subjektivne in pedantno psihologistične okvire, ne da bi jih hkrati motrila s pristnim avtorskim razumevanjem, doživetim sočutjem. Zdi se, da bi zgodbo Potaknjencev bolje povedala enostavnejša literarna kompozicija, bolj umerjen in naraven slog, obrzdana vzvišenost nad preprosto goloto pripovedi, ukročena želja po umetelnem aranžiranju vsake podrobnosti.
Roman Maje Gal Štromar spominja na aranžiranje. Na tisto, ko cvetličarka poskrbi, da nasvedra vsak pentljin trakec, četudi je že papir povoskan in je vzorec malce kičast. In bo darilo tako in tako končalo na eBayu.
