Že kmalu po tistem, ko so se pojavili prvi namigi o tem, da bi se utegnil v primeru nove levosredinske vlade Alenke Bratušek zakon o vladi spremeniti tako, da bi se področju kulture vrnilo samostojno ministrstvo, in da naj bi bila – za nameček – izbira novega kulturnega ministra prepuščena civilni družbi, se je pojavil prvi »kandidat« za to mesto. Še pred glasovanjem o konstruktivni nezaupnici sta namreč dve stanovski organizaciji, Koordinacijski odbor kulture Slovenije in Društvo slovenskih pisateljev, že predlagali, da bi vodenje ponovno vzpostavljenega ministrstva za kulturo prevzel pisatelj Vlado Žabot. Zamisel je, bodisi zaradi nič kaj diplomatske neučakanosti predlagateljev bodisi zaradi kandidata samega, vzbudila predvsem presenečenje, zdi pa se, da niti v polju civilne družbe ni naletela na kakšno posebno odobravanje.
Kmalu zatem sta začeli v vlogi morebitnega ministrskega kandidata krožiti še dve imeni, ki sta se zdeli nekako skladnejši z običajno »strankarsko matematiko« pri razdeljevanju vladnih resorjev – Stojan Pelko in Samo Bevk. Pelko, po izobrazbi filozof in sociolog, je sicer znan tako kot eden vodilnih slovenskih filmskih teoretikov kakor tudi (če že ne predvsem) kot svetovalec za politični marketing in korporativno komuniciranje; na kulturnem ministrstvu je že deloval v obdobju Pahorjeve vlade, in to kot državni sekretar, na zadnjih državnozborskih volitvah pa je sicer kandidiral na listi Pozitivne Slovenije. Samo Bevk, dolgoletni član Socialnih demokratov, po izobrazbi profesor zgodovine in umetnostne zgodovine, v državnem zboru sedi že vse od leta 1996, pred tem pa je bil med drugim osem let direktor Mestnega muzeja Idrija in tudi idrijski župan; kot kandidata za kulturnega ministra se ga je omenjalo že večkrat, nazadnje ga je za to funkcijo septembra 2011 predlagal Borut Pahor, a nato v paketu z drugimi ministrskimi kandidati ni prejel zadostne podpore.
Nobeden se ne zdi idealen
Četudi idej za to, kdo bi lahko bil kulturni minister, očitno ne manjka, vsaj za zdaj še ni bilo prave razprave o tem, kakšnega ministra (ali pač ministrico) bi pravzaprav potrebovali – in kako se lotiti reševanja nakopičenih težav na področju kulture, ki v več pomembnih segmentih že diha na škrge. V tej luči se nobeden od trojice kandidatov ne zdi ravno idealen. Žabot, diplomant slovenščine in primerjalne književnosti, sicer večkrat nagrajen za svoje pisateljsko ustvarjanje, je resda sodeloval pri ustanavljanju kulturniške zbornice, bil je tudi pobudnik literarne nagrade kresnik in ustanovitve Javne agencije za knjigo, med letoma 2003 in 2007 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev in zdaj je član upravnega odbora društva, toda izkušenj z vodenjem velikih sistemov vendarle nima. In četudi je predstavnik KOKS Igor Koršič ob tem, ko so Žabota predlagali za ministra, menil, da bi »imenovanje osebe iz civilne družbe za ministra za kulturo lahko predstavljalo vzorčni primer drugačne politike, v kateri ima odločilno besedo stroka«, se zdi, da je Žabot predvsem kandidat nekaterih vplivnih literarnih krogov, medtem ko je »civilna družba« z drugih področij kulture do njegovega morebitnega imenovanja bolj zadržana, predvsem zato, ker niso vsi prepričani o Žabotovem poznavanju določenih področij kulturne produkcije.
Pelko se v času svojega uradovanja na ministrstvu za kulturo ni ravno izkazal; obdobje ministrice Majde Širca, katere desna roka je bil Pelko, so na začetku mandata zaznamovale obetavne napovedi in obljube, ki pa so po treh letih zvodenele v sila skromnih učinkih, zlasti pri »prednostnih« nalogah, kot sta bili ureditvi medijskega in filmskega področja: tako je denimo zakon o RTV Slovenija po vsem usklajevanju – obuditev dialoga s posameznimi strokami ter zainteresirano javnostjo je bila sicer ena svetlejših točk mandata – nazadnje neslavno pogorel na referendumu. Nemara je v pogledu primernosti za kulturnega ministra še največja neznanka vendarle Bevk, ki mu določenih izkušenj vsekakor ne manjka, a je v aktualni politični kombinatoriki najbrž manj verjetna izbira.
Pomembna je širša usmeritev
Nekateri vidnejši akterji s področja kulture, ki smo jih povprašali o potrebnih znanjih bodočega kulturnega ministra in njegovih prednostnih nalogah, so si bolj ali manj edini, da je precej vseeno, ali bo minister prišel iz vrst civilne družbe ali ne. »Predvsem mora dobro poznati celotno polje kulture in umetnosti. Poleg poznavanja posameznih področij mora biti vešč vodenja kulturne politike, prav tako pa mora biti sposoben kulturni menedžer; obvladovati mora veščine, kot jih ima recimo direktor določenega zavoda,« meni generalni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik. »Biti mora tudi komunikativen. Če hoče vnesti v celotno področje nov duh, mora poskrbeti za popolno modernizacijo celotnega kulturnega sistema in financiranja; v tem primeru mora premisliti tudi to, kako modernizirati samo ministrstvo, da bo kos tej širši nalogi.« Da vprašanje, kdo bo minister za kulturo, sploh ni bistveno, je prepričana tudi Nevenka Koprivšek, direktorica zavoda Bunker. »Pomembnejša je širša vizija vlade o področju kulture, to, ali bo začela z reformami in kakšne sploh bodo.«
Pri tem se ji pridružuje Simon Kardum, direktor Kina Šiške: »Treba je počakati na to, kako bo bodoča premierka strateško in operativno koncipirala kulturno politiko; šele potem bomo lahko sodili, ali je znova vzpostavljeno kulturno ministrstvo res tisto, kar smo si nekoč mislili in želeli.« Po njegovem bi moral biti kulturni minister nekdo, »ki ima veščine z vseh možnih položajev in ki je odigral že precej poklicnih vlog v produkciji in distribuciji kulture«. Režiser Metod Pevec pa dodaja: »Mislim, da bi moral biti minister za kulturo vrhunski uradnik s širokim posluhom za pestro paleto kulturnih in umetniških dejavnosti. Človek, ki zmore poslušati, sodelovati in ima povezovalno moč.«