Zamaknjenost posebne vrste

Letošnji festival jazza v Ljubljani v ospredje postavlja dve žarišči: klavir in norveški val nove muzike, ki izhaja iz jazza. Klavir v jazzu ostaja mojstrsko glasbilo, drugačno, bolj ognjevito in nepredvidljivo kakor v polju novejše umetne glasbe. Stičišč med njima pa je bilo v zgodovini vseeno ogromno. Navsezadnje je precej jazzovskih pianistov izhajalo iz klasičnega učenja in koncertiranja. Med njimi je tudi nemški pianist Joachim Kühn, ki je danes že sedemdesetletnik. Kühn je nadvse zanimiva glasbena figura. Nikoli ni bil v ospredju prve prebojne garde jazz pianistov, ki so spreminjali naše razumevanje klavirja, a je vedno z neko intelektualno mirnostjo deloval kot nekakšen korektor, ves čas je dopolnjeval in plemenitil podobo jazzovskega klavirja. Na ameriški strani Atlantika bi primerjalno takšno vlogo lahko pripisali še enemu, povsem drugačnemu pianistu toplega dotika, Ranu Blaku.

Kühn je eden od pionirjev avantjazzovskega klavirja v Evropi in zlasti v nekdanji socialistični Vzhodni Nemčiji, od katere se je vendarle zgodaj poslovil kljub priborjenemu solidnemu umetniškemu statusu jazzovskih glasbenikov in improvizatorjev, ki jim je bilo dovoljeno redno nastopati na Zahodu. Težko je strniti njegovo glasbeno pot, ki je neverjetno široka in pestra. V šestdesetih letih je bil resnični avantjazzovski skladatelj, v sedemdesetih letih je muziciral v jazzrock bendih, na primer z violinistom Jeanom Lucom Pontyjem, a je šel marsikdaj čez utrjene klišeje in je eksperimentiral z elektronskimi glasbili, vodil in pisal je za večje ansamble. Potem je za nekaj časa potihnil, vsaj v medijih, nenehno pa nastopal z manjšimi zasedbami. Nazadnje je spet popolnoma navdušil z imenitnim albumom, ki ga je leta 1996 posnel skupaj z Ornettom Colemanom. Zmerom se je lahko opiral na razkošno klasično znanje, ki je včasih prevladalo nad improvizacijskimi nagibi. Njegova skrita ljubezen je ostal jazzovski izbruh velike črne godbe v šestdesetih letih. Tudi takrat, ko se je lotil interpretacije jazzovskih standardov, je bil med njimi kakšen komad Erica Dolphyja ali Johna Coltrana. Večni dolg tistim, ki so ga navdahnili in zrel glasbeniški pogled.

Album Voodoo Sense je takšen album. Z živahno kontemplativnim pianistom muzicira njegov današnji »afriški« trio, v katerem igrata maroški pevec in tolkalec Majid Bekkas in španski bobnar Ramon Lopez ob vidnih gostih. Lahko sploh preslišimo in spregledamo, da je podnapis na naslovnici, da k muziciranju »vabijo« Archieja Sheppa, veterana »fire music« in da je uvod v album interpretacija znamenite »afriške« skladbe Johna Coltrana Kulu Se Mama, ki je sicer precej spoštljiva do predloge, a še zmerom izrazno široka. Voodoo Sense je lep album, na katerem ob povabljenih glasbenikih na čelu s Sheppom trio muzicira stabilno, ritmizira in se dotika širokih glasbenih planjav, kamor je segla široka afriška glasbena senzibilnost. Drobne reminiscence na Dollarja Branda v harmonsko statičnih komadih se premešajo s široko paleto harmonij v drugih skladbah, v katerih ekonomično in srdito zaigra pianist stare šole, od katerega se lahko učijo mladi. Voodoo Sense dela smisel iz nekega stanja glasbene zamaknjenosti, v kateri sta v ospredju glasbena pamet in dobro krmarjena emocija. Ta trio bo zaigral v Ljubljani.