Aktualna selektorica našega osrednjega gledališkega festivala Amelia Kraigher v spremnem besedilu k izboru zapiše, da »si večina gledališč privošči le malo programskih tveganj« in da »pogreša vsaj malo več drznosti, iskanj in raziskovanja specifičnosti gledališkega medija oziroma jezika, ki dela to umetnost posebno in enkratno«. Ugotovitev ni nova; že pred štirimi leti je denimo takratni festivalski selektor zapisal, da »se v razmerah množične proizvodnje vse prepogosto izgubljajo iskateljstvo, drznost in (tudi idejna) zavzetost, ki odstopajo prostor znanemu, varnemu, preizkušenemu«. Zakaj takšne ugotovitve in podobni vtisi o delovanju naših gledališč po ustaljenih principih, brez izrazitejše mere drznosti?
Pri presojanju programskih politik naših gledaliških hiš vsekakor ne gre posploševati, a vendar je mogoče pri njih razbrati nekaj skupnih potez, ki bi jih lahko vezali tudi na zgornje vprašanje. Če poskušamo na primer predvideti nekatere možnosti za uresničitev drznejših gledaliških poskusov (seveda brez dokončne določitve njihove narave, saj bi to vendarle pomenilo zgolj novo utečenost), se nemara najprej ustavimo pri morebitnem programskem razmejevanju velikih in malih odrov. Ob tem se lahko vprašamo, ali je mogoče res opaziti kakšne bistvene razlike v umeščanju projektov na prvo oziroma drugo prizorišče. Koliko je v naših gledaliških hišah (seveda tistih, ki imajo tovrstne prostorske zmogljivosti) danes še prisotnega tistega izvornega duha ob zgodovinskem pojavu malega odra kot (privilegiranega) mesta eksperimentalnih usmeritev? Ali ni odsotnost razlike ponekod že tolikšna, da se na primer prav lahko zgodi, da se neko predstavo premesti z enega na drugi oder? (Tako se komedija Sedem let skomin, ki je bila najprej postavljena na malo sceno Mestnega gledališča ljubljanskega, zdaj igra tudi na tamkajšnjem velikem odru.)
Medtem ko je mali oder v eni njegovih funkcij mogoče razumeti tudi kot odskočno desko za mlade, še neuveljavljene režiserje – kar repertoarji deloma vendarle potrjujejo – je siceršnja prisotnost slednjih v gledaliških institucijah številčno precej skopo odmerjena. Praviloma, a ne povsod in ne na vsakoletni ravni, je opaziti vključitev kakega predstavnika mlajše generacije kot enega izmed soustvarjalcev repertoarja. Vendar pa mladost, naj bo starostna ali pač izkušenjska, še ni zagotovilo za iskateljske prijeme, še manj za dosego (velike) gledališke izrazitosti v posameznih poskusih. Mladim je v težavnih razmerah delovanja na neinstitucionalnem področju zaradi finančne podhranjenosti sektorja in sploh potrebe po konkretnejši sistemski ureditvi s posameznimi iniciativami, kakršna je projekt za nove načine uprizarjanja BiTeater pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana, navsezadnje ponujena vsaj nekolikšna možnost za udejanjenje njihovih idej.
Predvsem v primerih, ko repertoarne odločitve odrazijo neko izrazitejšo tematsko izpostavitev, se tako ne zdi nenavadno, da se ne ravnajo po principu absolutnega vključevanja pričakovanih členov, torej tudi mladih režiserjev. A takšni primeri so pravzaprav redkejši. Veliko pogosteje je zaslediti odločanje, ki upošteva izpolnjevanje določenih predvidenih kriterijev. Takšna je že sama žanrska raznovrstnost kot eno prepoznavnejših načel repertoarnega oblikovanja, s pestrostjo kot načinom nagovarjanja širše javnosti. V oblikah čimbolj učinkovitega pritegovanja pozornosti se tudi ne gre čuditi uporabi pravcatih tržnih sloganov, ki sicer dajejo videz tematske naravnanosti, v svoji temeljni ohlapnosti pa prav lahko zajamejo vse – ali tudi nič.
Da poskušajo gledališča v času tržnih diktatov pridobiti – ali pač »zgolj« obdržati – svoje občinstvo, je ob vsej razumljivosti posledičnih repertoarnih usmeritev obenem tudi neločljiv vidik same sestave programa. Pa vendar se velja vprašati, koliko gre pri posameznih odločitvah dejansko za približevanje pričakovanjem občinstva oziroma za zagotavljanje zaželenega rezultata na »merilniku uspešnosti« in koliko se, po drugi strani, takšno postopanje kaže kot pretirano enosmerno naravnano. Banalno rečeno, je denimo izbira neke komedije res lahko »vsemogočni« adut za doseganje širšega učinka? Pa čeprav gre pri tem morda za besedilo brez večje dramske vrednosti in konkretnejšega gledališkega izziva?
A sorodne ugotovitve ne izostanejo popolnoma niti ob detektiranju nekoliko drugačnih programskih vodil. V primeru novomeškega Anton Podbevšek Teatra gre tako denimo za gojenje prepoznavne estetike te gledališke hiše, ki pa v svoji prevladi hkrati postane že znani princip delovanja. Tudi pri takšni usmeritvi je torej mogoče pogrešati več drznosti. Po drugi strani isto gledališče ravno zaradi svoje estetske prepoznavnosti nosi specifičnost, ki utegne pri pogledu na usmeritve nekaterih drugih hiš v določenem obsegu umanjkati zaradi mestoma zaznane repertoarne podobnosti med gledališči. Do te prihaja predvsem ob opažanju posameznih programskih členov in ne (nujno) zaradi že utečenih ter novih koprodukcijskih sodelovanj. Ta napovedujejo tudi repertoarji prihajajoče sezone; program ljubljanske Drame, na primer, ki po treh letih spet obsega veliko koprodukcijo s Cankarjevim domom, tokrat tudi v sodelovanju z Mestnim gledališčem ljubljanskim.
Po pričakovanjih, bi se torej lahko glasila splošna ugotovitev preleta repertoarnih napovedi za prihodnjo sezono, a vsekakor ne brez gledališko vznemirljivejših trenutkov. Pri posameznih poudarjenih vključevanjih svežih gledaliških preizkusov, kot je s programsko novostjo Laboratorij to nedavno storila ljubljanska Drama, je na primer odprta tudi možnost za nekoliko večjo prisotnost mladih ustvarjalcev. Medtem pa je pri umetniškovodstvenih snovanjih repertoarnih celot vendarle opaziti nekatere stalnice, denimo z vidika režijskega izbora. Te same po sebi morda še ne pomenijo tveganih odločitev, a njihova uprizoritvena udejanjenja prav lahko izkažejo tudi kakšen drzen prijem. Na močnejšo prevetritev, ki bi prinesla več drznosti v samih programskih zasnovah, pa bo glede na aktualno stanje stvari najbrž treba počakati nekoliko dlje.