Sternheim v središče postavi člane družine Maske: v Spodnjicah z žanrsko oznako »meščanska veseloigra« nastopita uradnik Theobald in njegova žena Luise, v »komediji« Snob ima nosilno mesto njun sin Christian, ki ga, postaranega, ponovno najdemo v tridejanki 1913. Generalno torej dramatik družinske člane obravnava v komedijskem prijemu, vendar je žanrsko opredeljevanje lahko tudi nekoliko varljivo, saj se denimo Snob na neki točki pokaže kot nekaj povsem drugega od »čiste« komedije. S komičnostjo je najmočneje prepredena prva igra, Spodnjice, ki dejanje sproži z moževimi zgroženimi očitki ženi glede njene izgube spodnjic na očeh javnosti. Popovski jo (v sodelovanju z dramaturginjo Evo Mahkovic) časovno umešča v 19. stoletje – spodnjice so seveda tiste dolge, s trakom zavezljive dokolenske hlače – ter v nasprotju z avtorjem, ki se niti ne obremenjuje z usklajenostjo letnic dogajanja in starostjo oseb (med prvo in tretjo igro naj bi minilo zgolj trinajst let), drugi dve igri umesti krepko čez polovico 20. stoletja oziroma v današnji čas. Družine, ki se je od preprostega načina bivanja in uradniškega poklica medtem brez moralnih zadržkov povzpela na družbeni lestvici ter pridobila bogastvo in moč, tako ne gledamo več v letu 1913, pač pa prav danes, po preteku stoletja. Vzporednica, ki jo potegne Popovski, je torej nedvoumna, v časovnem premeščanju morda še preveč očitna (v nekdanjih povzpetnikih zlahka prepoznamo tudi sodobnejše tajkune); klic po prenovi človeka in sveta, ki so ga sprožila dogajalnemu času igre sledeča leta, pa v uprizoritev vnaša z nadomeščanjem Sternheimovega zaključka z aktualnimi (danes vse pogosteje uporabljenimi) mislimi Srečka Kosovela.
Uprizoritev trilogije sicer upošteva posamezne značajske danosti delov in vsakega postavi v razlikovalnih estetskih okvirih (scenografijo podpisujeta Numen in Ivana Radenović, kostumografijo Jelena Proković): Spodnjice, ki se odigravajo na manjšem prostoru bidermajersko opremljene meščanske izbe, s poudarjanjem značilnih potez oseb vodvilsko stopnjujejo komičnost igre, Snob se na prostornejšem sobnem prizorišču s hladnostjo prikaza osredotoči predvsem na brezkompromisno povzpetništvo osrednjega lika, 1913 pa naposled družino, zdaj postavljeno na izpraznjeno »apokaliptično« območje, opazuje na horizontu propada, soočeno z lastnimi robovi. Žanrsko raznovrstna »kronologija« družine in družbe je ob razvidnem uprizoritvenem premisleku pa tudi s skrbnim oblikovanjem značajev (igralci nastopijo tudi v različnih vlogah), tako podana v zasledovanju specifičnosti spremenjenih družbenih okoliščin. Vendar bi celoti širokega časovnega razpona, ki vsebinsko vsekakor smiselno zajame tri Sternheimove igre, koristile dodatne uprizoritvene zgostitve, predvsem zato, ker se v samem razvoju dejanj igre mestoma že nekoliko izčrpavajo. Spodnjice ohranjajo pozornost predvsem z močnim komičnim zastavkom – posebej izrazite figure upodobijo Jure Henigman, Jurij Drevenšek in Primož Pirnat –, v Snobu težišče predstavlja surovost, ki jo v odnosih do bližnjih izraža Matej Puc v vlogi Christiana, v 1913 pa izstopi njegova življenjsko propadajoča podoba v razmerju do razlik, ki jih predstavlja trojica njegovih potomcev – ta bodisi kaže izgubljenost, bodisi beži pred stvarnostjo ali pa prednika celo prekosi v brezobzirnosti ravnanja.
