Globalno zastavljeni projekt Rammstein je vstal kot ptič feniks iz pepela punka v Nemški demokratični republiki. Njegovi prazačetki segajo v totalitarna osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko so se osrednji člani zasedbe kalili v First Arsch, Feeling B, Die Firma in Die Magdalene Keibel Combo. Osnovne ideje slednjih so Rammstein zaobjeli v skladbah Herzeleid in Feuerräder ter se tako oddolžili predzgodovini in opravili z njenim bremenom.
Sexpistolski slogan No Future (Ni prihodnosti) so vzhodnonemški punkerji parafrazirali v Too Much Future (Preveč prihodnosti). To je tudi naslov knjige Michaela Boehlika in Henryka Gerickega o punku »in der DDR« iz leta 2007. Za razliko od nihilizma na zahodu je vzhodnonemški punk izražal optimizem in željo po družbenih spremembah. Njegova pojavnost je privlekla pozornost tajne policije Stasi, ki je leta 1981 ocenila, da je v NDR okoli tisoč punkerjev in deset tisoč simpatizerjev. Ostra policijsko-državna represija (pregoni, prisluškovanja, cenzura, prepoved javnega nastopanja, uradno ukinjanje zasedb, sodišča, zapori, kazenske delovne brigade) se je stopnjevala z infiltriranjem v punkovske vrste. Leta 1983 je sledila odločilna hajka Stasija, ki je razbil od države neodvisno punkovsko mrežo. Z mladinsko organizacijo Freie Deutsche Jungend je partija vzela punk pod patronat, neposlušne je »likvidirala«, veliko punkerjev, ki niso zbežali na zahod, pa je v samoobrambi pred državnim nasiljem privolilo v informiranje ali sodelovanje s Stasijem, ki so ga večinoma zalagali z lažnimi in izmišljenimi informacijami. Zatočišče pred državnim terorjem jim je nudila nemška protestantska cerkev, ki je v svojih prostorih omogočila punk koncerte in festivale; na nekaterih se je zbralo tudi po več tisoč ljudi.
Izkušnja vzhodnoevropskega socialističnega bloka je nit med slovensko in nemško zasedbo, ki ju še danes povezuje in dela drugačni od zahodnih sodobnic. Če je bilo v svinčenih časih početje Laibach mogoče razumeti »kot socialistično ugotavljanje degeneriranosti in kulturnega kolapsa Zahoda« (kot ugotavlja Monroe), jima danes raztelešenost zahodne kulture služi kot platforma za spektakularno parodijo.
