Razstava, ki nosi podnaslov Karnevalska kultura na Slovenskem v 20. stoletju, predstavlja košček bogate karnevalske kulture slovenskih mest in trgov. V objektiv so norčije in zabavo pustnega rajanja ujeli številni domači priznani fotografi, njihova slikovna zapuščina pa priča o tem, kako se je tudi ta običaj skozi čas spreminjal.
Nekdaj strašne, danes vesele
Tradicionalno so bile maske zastrašujočega videza in vedenja, medtem ko so dandanes predvsem burkaške, satirične, vesele in prijazne. Karnevali, ki se jih je nekdaj povezovalo z obredi, so se zdaj spremenili v zabavo, ki tradiciji primeša sodobno modo in popularno kulturo. Organizirane pustne prireditve, ki so se formirale šele v drugi polovici 20. stoletja, so v veliki meri izrinile tradicionalne pustne figure, s povork pa se je tedaj začelo opozarjati na aktualne, družbene, gospodarske in politične razmere na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni.
Avtorica in kustosinja razstave Andreja Zupanec Bajželj razkrije, da je na razstavljenih fotografijah opazen predvsem napredek prevoznih sredstev pustnih maškar, saj je vozove najprej vlekla živina, pozneje pa motorizirana vozila, denimo traktorji. Pristavlja še, da so se iz leta v leto spreminjale osrednje teme povork, te pa so vselej skušale biti aktualne. »Skoraj vedno so bile v ospredju politične teme, novi zakoni, podražitve ali trgovina, tudi za današnji čas aktualen pa je posnetek iz Litije leta 1964, ko so tamkajšnji člani upokojenskega društva pripravili prvovrstni pokop starega pokojninskega zakona in rojstvo novega – nedonošenčka.«
Zanimivo je tudi, da je imel med letoma 1961 in 1983 ob ptujskem prav karneval v Litiji nekakšen primat med domačimi karnevali, zaradi česar se je v raznih arhivih iz tega kraja ohranilo tudi največ fotografij pustnega dogajanja. Seveda pa bo na razstavi mogoče videti še prizore iz Ljubljane, s Ptuja, iz Cerknice, Tolmina in Bleda.
Vse se začne s kurenti
Zupanec-Bajžljeva se je brskanja za pustnimi fotografijami lotila povsem naključno, ko je odkrila odlične barvne posnetke kurenta, ki je sicer nastopil v oglasu za Tomos. Skupno je nabrala več kot tisoč fotografij, med katerimi jih bo na ljubljanskem gradu razstavljenih 39, precej več pa si jih je mogoče ogledati na spletni strani razstave. Tu organizatorji tudi spodbujajo ljudi, da morebiti kaj zapišejo pod fotografije, če poznajo zgodbe ali anekdote iz njihovega zakulisja. V starih časopisih je kustosinja zasledila, da so novinarji in poročevalci povečini obsežno pisali o karnevalih, a v ospredju je bil predvsem njihov opis in videnje dogajanja ali preštevanje obiskovalcev, medtem ko so bile zgodbe posameznih mask zanemarjene. »Izjemno bi bili veseli raznih zgodb in podatkov, kot denimo, kdo so ljudje na posameznih fotografijah, saj bi te še dopolnile naše delo. Morda pa bomo le odkrili kakšen obraz za masko, k čemur teži že sam naslov razstave.«
Tri najstarejše pustne fotografije je Zupanec-Bajžljeva odkrila v fondu časopisa Slovenec, posnete pa so bile v času med obema vojnama. Eno med njimi je našla v časopisu Jutro z dne 22. februarja 1928, prikazuje pa pustne šeme na temo Jadra. Sicer se je dokopala do številnih fotografij, ki ponujajo podobe otroških mask, medtem ko si je sama želela pridobiti čim več slik s tradicionalnimi pustnimi liki, a je ugotovila, da je fotografski arhiv s takšnimi posnetki skop. »V prvo vrsto sem želela postaviti ljudi in njihovo ustvarjanje, ki je prikazovalo vsakdanje težave, kajti prav na pustnih vozovih so najbolje in najlažje tako širši množici kot politikom predstavili svoje stiske in tegobe,« sklene avtorica razstave.sk
