Tony, upokojenec v šestdesetih, v miru rezimira svoje povprečno življenje, nato pa dobi pismo, ki ga prisili, da se vrne štirideset let v preteklost. To je čas ljubezenskega trikotnika med njim, nadpovprečno inteligentnim Adrianom in Veronico, ki je bila najprej s prvim, nato z drugim. Tony koplje po preteklosti in priklicuje spomine, a ti vse bolj spreminjajo obrise, saj s sedanje perspektive vidi stvari v popolnoma drugi luči, do njih zavzame nov odnos in se pogosto čudi ravnanjem svojega starega jaza. Zgodba, ki jo je pripovedoval o sebi, je tako postavljena pod vprašaj. A fragmenti spomina so krhki, tako da mu tudi nov pogled ne omogoči gotovosti ali objektivne resnice. Nezanesljivost spomina in neustavljivost minevanja časa sta edini spoznanji, do katerih je še upravičen.
Tonyja začne po dolgem času zaposlovati tudi skrivnost Adrianovega samomora. Roman pri koncu zato zapusti pot meditativnega kopanja po preteklosti, se razvije v triler in nam razkrije konkreten, skorajda banalen razlog smrti. In tukaj je po moje točka, na kateri roman ostane dober, ne postane pa več kot to.
Z razkrivanjem samomora je metafizična dimenzija romana, skupaj z vprašanji spomina, minevanja in smisla življenja, potisnjena v ozadje. V ospredju ostane problem, ki ga lahko razrešimo z nekaj pričami, dokazi in določanjem vzročno-posledičnih povezav. Namesto metafizične skrivnosti smo torej dobili konkreten problem z enostavnim odgovorom. In ostali lačni. Kar je škoda, saj literatura ni tukaj (samo), da podaja odgovore, včasih je bolj produktivno, če le nakaže področja skrivnosti in nas pusti, da po njih hodimo sami.
