V meni začne brbotati in spet rišem

Res je, včeraj smo imeli predstavitev nove serije mojih čajnikov Astra in Titan ter z njimi povezane risanke, kjer je zaigrala skupina DaBla Blues. Danes pa ju bom že prodajala na sejmu Artish v Kinu Šiška.

Pred leti mi je prišlo na misel, da bi Emu ponudila novo poslikavo njihovih standardnih loncev, v pogovorih pa se je ta zamisel razvijala nekoliko drugače. Najprej sem izdelala svoj čajni set, ki pa se ga niso odločili proizvajati na veliko, ampak previdno, le 130 kosov, ki jih po svojih mrežah niso znali spromovirati. Presenetljivo je meni to uspelo po lastnih kanalih, iz mojih rok je stvar je očitno lažje našla kupca. Tako sem dobila zalet za nove linije, v Emu pa so dobili zaupanje vame, saj sem jim postala neke vrste stranka, odjemalka izdelkov z mojimi grafikami. Z njimi sem promovirala tudi tovarno, katere nekdanji ugled je žal hlapel in je potreboval nov zagon. Tako se je stvar prijela, česar smo bili vsi veseli. Emajl je res nekaj posebnega, ljudje ga imajo preprosto radi. Ene spominja na stare čase, drugi, ki niso rasli s temi lonci, pa so navdušeni nad drugačnostjo materiala; že na otip je ta pleh na nekakšen arhetipski način privlačen. No, šele po štirih avtorskih linijah sem nato, že pod novo upravo Ema, pred letom dni naredila tudi poslikavo njihovih loncev in ti so v široki prodaji.

Očitno je. Vsekakor je bilo to zame doživetje, ki rahlo spominja na Marijo Antoaneto, ki je šla za pol ure past ovčice, da bi izkusila poklic pastirice. Tako sem tudi jaz za tekočim trakom spoznala drobec tega, kaj pomeni v takšnih razmerah delati osem ur. Potem sem se premrla vrnila v svoj varni topli ustvarjalni kokon, s svojim lastnim urnikom in tempom dela, resda raztegnjenim skozi ves dan. Ta stik s stvarnostjo tovarniškega dela me je ogromno naučil, tako po človeški in socialni plati kot po tehnični. Od tega, kako oblikovati in okrasiti sferične čajnike, do tega, kako toplo te lahko ljudje sprejmejo tudi v hali, kjer je grozno mrzlo. In so ti s svojimi veščinami in neverjetno hitrostjo pripravljeni pomagati, da bi uresničil, kar si si zamislil.

Res je, rišem, odkar pomnim, iz neke notranje potrebe, za katero ne vem, od kod prihaja. A vedno rišem za nekoga, za nekega naslovnika, naj bo to moja družina ali pa neki drug odjemalec. Jaz sem po naravi zbirateljica in če zbiraš lastne risbe posameznih trenutkov, si zlahka, ko se ti jih nabere šestdeset, najdeš neki fiktivni cilj. Na neki način sem v prvi vrsti sama sebi svoj naročnik. Verjetno sem se tudi zato odločila za svojo blagovno znamko, ker na tak način nisi več vezan na roke in zahteve drugih, ampak delaš, kot te samo delo pelje.

Ne.

Oboje. In zraven še v tem, da se nikoli nočem povsem predati enemu projektu, zasitim se. Kakšen dan mi je fino biti trgovka na stojnici, kak drug dan sem hodeči možgani, ki brizgajo ideje, a tudi to ne moreš biti vsak dan, ker je grozno naporno. Ker je tudi moj partner slikar, klasični slikar, to seveda pomeni, da s svojim delom kot samozaposlena v kulturi sicer preživiva družino, ni nama treba delati česa drugega, a znamo biti skromni. Predvsem pa nimamo stanovanjskega problema, če bi ga imeli, ne bi shajali. Zato je dobro imeti tudi jasno definirano delo: danes in jutri je treba narediti sto sličic…

Jaz sama! Zgolj jaz sem tak šef, drugi imajo več razumevanja! (Smeh.)

Za aktualno politično karikaturo moraš biti zelo povezan z dnevnimi dogajanji, kar pa jaz nikakor nisem. Sem bila pa kot otrok velika oboževalka Franca Jurija, njegove karikature sem si nenehno izrezovala, ker so bile risbice tako smešne. Tako sem tudi sama kdaj po naročilu že upodobila kakšnega »nepolitičnega« človeka.

Nisem nikoli poskusila. Ko sem prekurjena, včasih dva dni res nič ne narišem, ko pa se spočijem, spet začne brbotati v meni tisto jedro in spet rišem. Doma imamo cela pogajanja, da ne smem na počitnice nositi dela. A saj ga ne nosim…

Da. In skicirko in svinčnik. Zdi se mi greh, da bi imela idejo, ki je ne bi narisala.

Je, je.

Da. Nonstop. (Smeh.) Ampak saj ne more biti drugače, ko pa midva nenehno riševa. Tako tudi onadva rišeta, tako samoumevno, kot je hipijev otrok bos.

V osnovi gre res za sinopsis režiserja, likovnik pa doda nekaj, kar je nekakšna predstopnja filma, še najbolj spominja na strip brez besed, nakazuje pa nize dogodkov, kadrov, kompozicijo. Dejansko statično razdela čas, s tem pa naročnikom bolj plastično prikaže potek. V končni fazi to pri izvedbi snemanj pomaga pri organizaciji, pri določanju, koliko se lahko v enem snemalnem dnevu naredi, koliko ljudi bo potrebnih. Če so risbice res natančno izdelane, so tudi v funkciji prepričevanja naročnika, da izbere neko ponudbo. To je torej običajna praksa pri nastanku reklam pa tudi filmov, kakršen je bil na primer animirani film Koyaa Kolje Sakside, pri katerem sem tudi sodelovala.

Ne, to pa ne! To je zelo zanimivo delo, ki pa popolnoma sledi avtorju, njegovim idejam in grobim skicam, ki mi jih predloži, jaz jih samo v vseh podrobnostih izrisujem; temu bi lahko rekli clever finger. Ko te risbe vidijo igralci, si lažje predstavljajo tudi lik, ki ga bodo morali odigrati.

Ne, takoj ko sem ugotovila, kateri svinčnik potrebujem. Ni vsak grafični svinčnik prijazen do možganov, če pa te tehnologija zafrkava, izgubljaš živce na napačni točki procesa. Ko sem ugotovila, kaj potrebujem, mi je v dvajsetih minutah steklo, zelo naraven proces je bil.

Ne, ker še vedno ves čas nosim s seboj dve skicirki s svinčnikom, kajti neke stvari res lahko narišem samo z njim. Za druge sem razvila specifično linijo v računalniku, kjer jih lahko naknadno še obdelam in so na tak način veliko prej pripravljeni za uporabo, določim jim lahko že format, dodam video…

To je moja strast, res je, to je samo za moje veselje! Zdaj načrtujem, da jih bom nekaj dala na internet. Tudi kadar delam animacijo, si postavim rok, a zgolj zato, da ne bi z delom odlašala. Da mi je animacija najbolj blizu, je bilo jasno že na akademiji, moj mentor Herman Gvardjančič je zelo hitro ugotovil, da to, kar počnem za diplomo, sodi k Milanu Eriču, četudi sem bila jaz na oddelku za slikarstvo, Milan pa na oblikovanju. Risanka, pa tudi postavljive slikanice, iz katerih sem začela delati magisterij, so v resnici točno to, kar zaznamuje vse moje delo: iskanje komunikacije, prepleta z gledalcem, interakcija z njim, povabim ga v svoj svet, v svoje drobovje, mu povem, naj pritisne na gumb in bom tudi jaz pritisnila na gumb…

Ker ni dovolj dobra. (Smeh.)

Mogoče jo bom dala gor takrat, ko bom naredila kaj res dobrega, in jo bom pokazala, zato da se bo videla moja pot do tistega, s čimer bom res zadovoljna.