Prvo tovrstno potopitveno postavitev z naslovom Barva je umetnica postavila leta 2009 v Galeriji Kibela. Po prostoru je izobesila fluorescentno rdeče krogle, ki jih je osvetlila z ultravijoličnimi neonskimi lučmi, da so zažarele v vsej svoji intenzivnosti. Hkrati so neonke zabrisale vsakršno sled za nosilno konstrukcijo in krogle različnih velikosti so zažarele kot na videz lebdeči planeti oziroma mehurčki v prostoru. Da bi še bolj okrepila učinek potopitvene izkušnje, je pri postavitvi sodelovala z glasbenikom Andrejem Hrvatinom, ki je zložil zvočni ambient za instalacijo. Cilj postavitve je bil, da bi do skrajnosti poudarila barvo kot nosilko izraza, medtem ko sta oblika in ritem posameznih objektov temeljila na njenem iskanju razmerij med slikarskimi telesi v prostoru.
Nadgradnjo instalacije je umetnica izvedla v sodelovanju s soavtorji Gregorjem Kosijem, Nino Šulin in Andrejem Hrvatinom v prostornem razstavišču Hladilnica v mariborski Pekarni leta 2010. Odločitev, da precej zahtevno prostorsko postavitev umestijo v neinstitucionalni okvir, je bila logična: Natalija Črnčec na primer že od leta 1995 ustvarja v Pekarni, kajti tovrstni prostor ji dopušča največ iskrenosti, surovosti, odprtosti in polja svobode, ki ga vpleta v svoje delo. Postavitev Sobežnosti #16 so posvetili 16. obletnici zasedbe Pekarne, zasnovana pa je bila kot preplet raznorodnih avtorskih pristopov, ki je proizvedel novo, razvejano in presunljivo sodobno potopitveno svetlobno instalacijo. Različico instalacije Sobežnosti bosta avtorici Natalija R. Črnčec in Nina Šulin predstavili v ponedeljek, 8. septembra, na odprtju festivala Svetlobna gverila v Galeriji Vžigalica, ponovno v sodelovanju s Hrvatinom.
Od večmedijskih postavitev Barve in Sobežnosti, ki simulirajo vpetost publike v virtualno medmrežje, se je Natalija R. Črnčec z novo izkušnjo prostorskih instalacij ponovno vrnila k razgradnji svetlobnih objektov v kontekstu slikarskega raziskovanja barve in forme s samostojno razstavo Telo barve lani v Umetnostni galeriji Maribor. Namesto monokromih rdečih objektov je razstavila lebdeča telesa v razponu barvnih skal med rdečo in modro, ki »z minimalnim spreminjanjem odtenkov vibrirajo pred očmi gledalca«. Napravila je tudi nadgradnjo forme, ki je še vedno izhajala iz krogle, vendar se je na določenih točkah sploščila ali preoblikovala v bolj nepravilno obliko. Njeno delo je izvrsten primer sodobne reinterpretacije likovnih vprašanj.
