Sredi sobane v Moderni galeriji je razstavljena slika hrvaškega modernista Eda Murtića z naslovom Highway, 1952, ki sicer stalno visi v Moderni galeriji v Zagrebu. Pred njo stoji taktilni pripomoček avtorice Nataše Jovičić, s katerim lahko to abstraktno sliko »vidijo« tudi slepi. Tipnih pripomočkov za različne ranljive skupine je danes v galerijah in muzejih že veliko, so pa za različne ljudi različno uporabni. Skupaj z ljubiteljico umetnosti Anico Bračun in predsednikom Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije Tomažem Wrabrom smo enega preizkusili v Moderni galeriji in drugega v Narodni galeriji. Bračunovi niso všeč tipni prikazi, raje ima izčrpen besedni opis, Wrabru pa je všeč oboje, pomaga si tudi z dobrim odstotkom vida, ki ga še ima.
Informacije prek diagramov
Na leseni mizi pred velikim Murtićevim platnom je razloženih pet steklenih taktilnih diagramov (ter na spodnji polici še pet za obiskovalce na invalidskih vozičkih), obiskovalec pa si nadene slušalke in prisluhne zvočni razlagi. Namen je ta, da je slepi obiskovalec pri poglabljanju v sliko neodvisen; s tem si krepi samospoštovanje, metoda pa je v nasprotju z drugimi primerna tudi za abstraktne slike.
»Na prvem diagramu je bilo takoj jasno, da ponazarja avtocestni nadvoz, ki se vije od spodaj navzgor. Desno zgoraj ni bilo čisto jasno, kaj naj bi bilo, je pa v levem vogalu spodaj dobro poudarjena cesta. Drugi diagram kaže celotno sliko in s tipom je bilo zelo lahko slediti linijam, ki so ponazarjale zabrisane nebotičnike, nadvoz, drugi del avtoceste. Tretji diagram je ponudil še večji detajl, hišo desno spodaj, ter nebotičnike, ki pa tokrat niso poudarjeni z vertikalnimi linijami, ampak s horizontalnimi, s čimer je avtorica diagramov očitno hotela opozoriti na 'lahkost' teh stavb; zdi se, da je celotna slika nekako iskriva, v gibanju, mobilna, nestalna. Četrti diagram je še enkrat ponazoril hišo v desnem spodnjem kotu in odlično se je dalo otipati, da so okna nepravilnih oblik in na nenavaden način razmetana. V zadnjem diagramu so z različnimi teksturami – hrapavost različnih rastrov ali različne črte v različne smeri – ponazorjene barve, ki si jih seveda ne predstavljam, kažejo pa očitno na izjemno barvno dinamiko slike,« opiše Wraber. Originalno sliko je videl samo kot temen madež, ko pa se ji je povsem približal, ga je presenetilo to, da je bilo platno razmeroma veliko in je potreboval nekaj časa za ta dimenzionalni preskok. »Očitno je hotel Murtić z razgibanostjo linij poudariti stalno dinamiko velemesta,« je zaključil.
»Sama z otipom ne dobim dosti informacij,« pa je povedala Bračunova. »Če mi nekdo samo razloži, kaj vidi, si potem to lahko popolnoma predstavljam, ne nazadnje sem videla do 11. leta starosti in imam barvno paleto še vedno pred očmi. Diagrame sem sicer tipala, a, kot rečeno, raje se osredotočim na popolno poslušanje. Drugače je z Braillovo pisavo, ki jo vsakodnevno uporabljam in sem se je zelo hitro naučila.« Oba pa sta imela nekaj tehničnih zapletov z zvočnim posnetkom; težko je bilo otipati gumb na slušalki, ki bi posnetek zaustavil.
Izbrana dela iz stalnih zbirk
Postavitev v Ljubljani, ki bo na ogled do 29. marca, nato pa bo potovala še po drugih državah jugovzhodne Evrope, je del projekta DiTACTA Multisensory collection, ki si ga je zamislila umetnostna zgodovinarka Nataša Jovičić. Zasnovala ga je lani po zgledu taktilne galerije, ki jo znotraj Moderne galerije v Zagrebu razvija od leta 2009. Tam so z njeno metodo opremili že 16 umetniških del, ki po razstavi potem postanejo del stalne zbirke galerije.
Prepričala je tudi nekatere druge ugledne galerije in muzeje po svetu in doslej so se njeni ideji pridružili Nacionalna galerija iz Londona, dunajski Umetnostnozgodovinski muzej, Muzej Ateneum v Helsinkih, Nacionalna galerija v Oslu, Guggenheimov muzej v New Yorku ter Pinacoteca di Brera, muzej antične in moderne umetnosti v Milanu. Izbrali so reprezentativna dela iz svojih stalnih zbirk in tako so zdaj s taktilnim pripomočkom Jovičićeve že opremljeni Mrtvi Kristus Andree Mantegne, Pomlad Giuseppeja Arcimbolde, Večerja v Emavsu Michelangela Merisija da Caravaggia, pa Spalnica v Arlesu Vincenta van Gogha, Krik Edvarda Muncha, Ranjeni angel Huga Simberga in Ženska, ki lika Pabla Picassa.
Tudi v Moderni galeriji v Ljubljani bi se radi priključili tej mreži, in če jim bo uspelo pridobiti namenska finančna sredstva, pravi muzejska svetovalka mag. Adela Železnik, bo taktilni pripomoček zagrebške galeristke stal pred sliko Avtoportret na stolu Gabrijela Stupice, ki je ravno tako del stalne zbirke galerije.
Tri mesece za eno sliko
»Potrebujemo vsaj tri mesece, da s taktilnim pripomočkom opremim neko sliko. Najprej sliko tekstualno analiziram, na podlagi teksta ilustratorka Zinka Ostović izdela risbo, ki se nato s posebno tehniko in na poseben papir natisne v nizkem reliefu, to pa potem v roke dobi pet slepih recenzentov. Če česa ne razumejo dobro, lahko še spremenimo. Nato posnamemo tekst v več jezikih, pridružita se tonski mojster in spiker, in šele nato sledi tehnika tiskanja v steklo,« pojasnjuje Nataša Jovičić. Ti diagrami z metodo otipa in poslušanja so menda terapevtsko koristni tudi za ljudi, ki so zboleli za alzheimerjevo boleznijo.
Odločitev za steklo je prišla naknadno, najprej je uporabila plastiko, pa so ji potem njeni recenzenti rekli, da imajo občutek, kot da se dotikajo jogurtovih kozarcev. »To steklo se blešči in deluje čarobno kot kristali Swarovski, če jih osvetlite. Hotela sem, da je pripomoček tudi vizualno estetski, ne le funkcionalen,« še pristavi.
Preden pa se je sploh lotila razvijanja metode, je obiskala vse pomembne muzeje in galerije po svetu, od Centra Georgesa Pompidoua v Parizu do newyorških muzejev MoMA in Guggenheim, ter z zanimanjem opazovala, kakšne prilagoditve imajo za slepe; zanimivi so ji bili denimo lepljeni kolaži, največkrat pa se uporablja tridimenzionalna, reliefna slika, ki jo je mogoče otipati. »Vendar ravno tega sama nisem hotela: slika je vedno dvodimenzionalna in v teh dimenzijah sem hotela ostati, zato so moji diagrami ploski. Hotela sem čim bolj preprosto pojasniti elemente forme, torej linije, ploskovnost in barve – brez emotivnih zaključkov, glasbe, tkanin in tekstur,« razlaga Jovičićeva.
Na vprašanje, ali bo kdaj »predelala« tudi slovito Da Vincijevo Mono Lizo, se nasmehne, kajti zaradi te slike se je njeno raziskovanje sploh začelo: želja slepega prijatelja je bila, da bi enkrat »videl« Mono Lizo, zdaj pa ona to področje raziskuje že dvanajst let. »Mona Liza je še vedno v načrtu, še vedno stoji v muzeju Louvre, a je hkrati tudi zelo komplicirana slika za tolmačenje, sploh zaradi ozadja,« pravi Jovičićeva.
Pesjakova v Narodni galeriji
Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam pa se imenuje evropski projekt, v katerem sodeluje sedem naših nacionalnih muzejev; nosilec je Slovenski etnografski muzej, etnologinja in kulturna antropologinja Barbara Kotnik pa je ena od desetih mladih, ki so dobili priložnost in enoletno zaposlitev v projektu. Zdaj v Narodni galeriji skrbi za veččutna vodstva, posebej se posveča slepim in slabovidnim.
Prvi skupni projekt je replika portreta Luiza Pesjakova slikarja Mihaela Stroja. Replika stoji pred originalom, pritrjena je na stojalo in je dostopna tudi z invalidskim vozičkom. Gre za idejo mlade oblikovalke Tjaše Krivec, ki se je poslužila UV-kapljičnega tiska, prvič pa ga je uporabila v Pokrajinskem muzeju Celje pri reliefnem portretu Elizabeta Habsburška, ki je bila bolj poznana kot znamenita Sisi.
Zanimivo je, da je mlada oblikovalka sorodnica Rolande Fugger Germadnik, tiste muzejske svetnice, ki je leta 1993 postavila legendarno razstavo z naslovom Prosimo, dotikajte se razstavnih predmetov. Vendar je razstava požela izredno negativen odziv tako med muzealci kot med slepimi. Misel, da se likovno umetnost predstavlja slepim ljudem, je bila takrat v Sloveniji še nekaj tako heretičnega, da je ne eni ne drugi niso sprejeli.
Replika v Narodni galeriji je zdaj poleg zvočnega in tekstovnega zapisa opremljena z legendami tipnih tekstur, ponazarjajo pa materiale, iz katerih je narejena obleka Luize Pesjakove – to so svila, pliš in krzno. Posebej so izdelali še lorijonček, ki ga na sliki drži v rokah Sisi, ga obesili k repliki, uporaben pa je tudi kot povečevalno steklo. Replika Sisi privlači tudi otroke, ki prihajajo v galerijo; sliko lahko tipajo, ko pa tipajo še braillovo pisavo, se zraven smejejo, ker jih »pikice žgečkajo«. Tako se neprisiljeno spoznavajo tudi s problematiko slepote.
