Slak je bil družinski prijatelj Brejčevih in je večkrat razstavljal v Equrni. Vendar kustos postavitve Arne Brejc ni želel ponoviti izkušnje preteklih razstav, temveč predstaviti umetnika in njun napeti odnos, kot tudi spomin na njegovo prvo razstavo v galeriji leta 1985, ko je Slak razstavil svojo največjo sliko Babilan Systym, ki je povsem aktualna tudi danes. Hierarhična gradnja razrednih stanov z ideološkim sistemom, ki ga poganja libido, je smela, duhovita in prizadeta predstavitev družbene realnosti, ki napoveduje prevratne dogodke v drugi polovici osemdesetih let. Slak je bil rastafarijanec, radikalni upornik in človek, ki je »po Kosovelovo« iz dreka ustvarjal zlato in obrnjeno. Okrog te monumentalne slike je namreč predstavljen umetnikov univerzum, na eni strani s ploščatimi slikami in izrezanimi reliefi z banalnimi krajinami in še bolj banalnimi predmeti, na drugi pa z zanj presenetljivimi »lepimi«, sublimnimi podobami pradavnih oblik in elementarne organskosti.
Postavitev se po prostoru spreminja. V razstavo nas uvede slika, ki pooseblja Slakov pogled na svet: vizualna podoba je zanj vedno dvodimenzionalna in sledi zanj značilni dialektiki niča in polnosti, svetlobe in teme, oksidacije in redukcije. Predstavlja začetek sveta, ko se stvarstvo počasi premika iz zafrkljive praznine bele stene (dveh luknjic v omari) v kristalinično, kapljičasto stanje, torej od neživega k živemu. Sledi video, posnet v Equrni leta 2012, kjer Slak muzicira na eno izmed svojih slik. Nato se vrstijo jukstapozicije del, ki so metafora različnih odnosov umetnika in žene, umetnika in kustosa razstave ter same umetnikove bipolarne podobe sveta. Sredi teh napetih pozicij je na ogled še Slakova mizarska veščina v izdelkih vrhunskih lokov, ki so simbol njegove uporne narave. V drugem prostoru je postavitev precej bolj zračna; slikam je odmerjen prostor, ki omogoča kontemplacijo in zajame umetnikovo bistvo, kljub temu da monotonost »kapljičastih« slik ne odtehta variacije podob iz različnih umetnikovih faz na drugi strani galerije. Na dveh stenah so namreč same mojstrovine, preostala dela v tem prostoru pa variirajo v kvaliteti. Vendar to ne zmoti celote te osebne in doživete predstavitve.
