Je svetla prihodnost v resnici preteklost?

Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z Aleksandro Stratimirović, ki že od vsega začetka sooblikuje Svetlobno gverilo, poleg tega je tudi ustanoviteljica Festivala svetlobe v rodnem Beogradu, čeprav že leta živi in deluje v Stockholmu. Kot svetlobna umetnica je razstavljala že po vsem svetu, tudi na številnih elitnih lokacijah, med drugim v newyorškem Guggenheimu. Na tokratni ediciji Svetlobne gverile se bo predstavila s projektom Moja svetla prihodnost, ki je na številnih lokacijah v središču Ljubljane na ogled že od minulega torka.

To temo smo izbrali po nekem navdihu. Želeli smo razmisliti o prihodnosti, o tem, kaj nas čaka. Naslednje leto pa bomo govorili o temni prihodnosti. Festival ima vsako leto novo temo in vedno znova je zanimivo videti, kako bodo umetniki odgovorili nanjo.

Projekti so zelo različni, v čemer je seveda lepota festivala. Izbrali smo umetnike, za katere smo menili, da bodo na pravi način nekaj prispevali k tej temi. Nekatere smo povabili, ker so že prej ustvarjali v okvirih te tematike, druge smo pozvali, da odgovorijo na vprašanje svetle prihodnosti s povsem novimi projekti. Pred snovanjem programa namreč obiščemo tako tuje festivale kot tudi spremljamo slovenske umetnike. Od lani je Svetlobna gverila vključena v mednarodno mrežo festivalov svetlobe, ki je vse večja, tako da je v obtoku izmenjave umetnikov in instalacij.

Če se danes ozrem nazaj, vidim, da je Svetlobna gverila v primerjavi z začetki zelo napredovala ter je vsako leto večja, boljša in bolj prepoznavna. Danes je takšnih festivalov svetlobe sicer precej več kot pred osmimi leti, a mnogi kaj hitro tudi ugasnejo. Že od vsega začetka smo imeli to prednost, da je bil naš koncept nekoliko drugačen, saj smo za razliko od nekaterih svetlobnih festivalov, ki zaidejo v komercialnost, v ospredje postavili umetnost. Izhajali smo iz inspiracije, eksperimenta in urbanega prostora. Ponosni smo tudi, da je prav tu kar nekaj umetnikov pričelo svoj razvoj, kar pomeni, da smo prepoznali potencial umetnikov ob njihovih začetkih.

Ljudje so bili navdušeni, mediji so veliko pisali o tem, a zdaj je zaradi pomanjkanja financ zamrznjen. Na voljo smo imeli zelo malo sredstev, s katerimi ni bilo mogoče ustvarjati festivala, vendar obstajata želja in potreba po takšnem dogodku. Predvsem smo se namreč osredotočili na izobraževanje mladih, ki se s pojmom dizajna svetlobe srečujejo v arhitekturi, urbanizmu in podobnih panogah.

To instalacijo sem začela izdelovati pred približno petimi leti. Kot navdih mi je služilo dejstvo, da smo v mestih obkroženi z reklamami, ki nas silijo, da nekaj konzumiramo. Po najmračnejšem obdobju v Beogradu so bile ravno reklame prva stvar, ki je zasvetila. To je bilo precej depresivno, saj so oglaševale življenje, od katerega smo bili v tistih trenutkih precej oddaljeni. Tako sem se vprašala, zakaj se v takšnih obdobjih v ospredje najprej ne prebije denimo umetnost. Zato sem želela skozi marketinško komunikacijo in estetiko podati neko drugačno vsebino, in sicer izjave otrok. Otrokom med tretjim in šestim letom starosti sem zastavila zelo enostavna vprašanja, na primer »Kdo je tvoj junak?« ali »Kaj želiš postati, ko odrasteš?«. Dobila sem ogromno zanimivih odgovorov, iz teh pa sem nato izbrala kratke fraze ter jih prikazala v obliki svetlečih reklam, ki sem jih postavila v tistih delih mesta, kjer so, kot oglasi, dobro vidne. Instalacija je bila doslej na ogled v različnih mestih in realizacija je vselej nekoliko drugačna, saj je treba upoštevati zakonitosti posameznega prostora, vedno pa sodelujem tudi z lokalnimi otroki. Pri mimoidočih želim izzvati spraševanje: »Kaj so ti napisi?«, »Kaj bi lahko pomenili?«. Na postavitvi v Mostarju se je eden izmed stavkov glasil »Prihodnost je preteklost« in ko je naključni mimoidoči izvedel, da je to izjavil otrok iz vrtca, je bil izjemno ganjen ter začel razmišljati, da prihodnosti pravzaprav ni, ampak je preteklost tista, ki vse obvlada.

Namen teh napisov je, da jih naključno vidi čim več ljudi. V prostorih, kot je frizerski salon ali cvetličarna, zagotovo delujejo presenetljivo in ta ambient spremenijo. Denimo v cvetličarni je zastavljeno eno samo vprašanje »Zakaj?« in verjamem, da bo vsakdo, ki jo bo v teh dneh obiskal, da bi kupil cvetje, poskušal odgovoriti na to vprašanje.

(Smeh.) Seveda je pristop drugačen. Razstavljati v Guggenheimu je bila izjemna izkušnja, a je zame enako posebno razstavljati tudi v frizerskem salonu. Draž in lepota umetniškega dela je tudi v tem, da se prilagajaš posameznim prostorom.